Grobnica je začela premikati počasi, kot bi se nekaj v njej prebudilo iz globokega sna. Zrak je bil zdaj preplavljen z nekim nepopisnim, težkim vonjem, ki je spominjal na razpadanje in gnitje, vendar je imel tudi nekaj nepričakovanega – nekaj, kar ni spadalo v svet, ki ga je Aljaž poznal. Zaslišal je krhek, metalni zvok, kot bi kamen drsel ob kamen, nato pa je iz grobnice prišlo nekaj, kar je bilo skoraj kot tih, nejasen šepet.

„Pazi,“ je rekel mož, njegov glas je bil prepoln strahu. Njegove oči so bile široke, kot da je razumel, kaj se dogaja, vendar ni mogel ničesar storiti. Zdaj je bil samo del tega kraja, del nečesa, kar ni bilo več človeško.

Aljaž je kljub temu stopil bliže. Srce mu je bilo na vrhu grla, vsak njegov korak je zvenel kot bobnenje v umirajočem svetu. Zrak je postal še gostejši, kot da so ga preplavile temne sile, ki so se zbirale v temi tega kraja. Pogledal je v grobnico, kjer so se kamenčki pod grobnico začeli premikati. Potem je zaslišal zvok, ki ga je spravil na rob živčnega zloma: kot bi nekaj z zlastičnim škripanjem režalo skozi zrak. Tlo pod njim se je trgalo, a ko se je obrnil, ni bilo mogoče videti ničesar, razen oblakov prahu in temnih senc.

Zaradi nekega občutka, ki ga ni znal razložiti, je Aljaž pogledal v moža, a to, kar je videl v njegovih očeh, ga je dokončno preplavilo. Mož ni bil več samo starec, ki je bil del tega kraja. Bil je nekdo, ki je bil usojen, da ostane tukaj, s temi skrivnostmi. Bil je nekaj drugega.

„Kaj si začel?“ je zakričal Aljaž, njegov glas je zvenel bolj obupano kot kadar koli prej. „Kaj si mi želel povedati?“

Mož je ostal tiho, toda njegovo telo je bilo v nemirnem, stalnem gibanju, kot da ni več v svojem nadzoru. Zdaj ni bil več človek – bil je nekaj, kar je bilo zaslepljeno z vso temno močjo tega kraja, nekaj, kar je sledilo svojim lastnim zakonitostim. Zaslišal je še en zvok – nenaden, surov, kot bi nekaj udarilo ob kamen – in nato je prišlo iz groba. Ne nekaj, ampak nekdo.

Iz temne razpoke v grobnici so se začele dvigovati roke – roke, ki niso pripadale nobenemu človeku, katere so bile preplavljene z gnilimi prsti in sledeči umazaniji. Počasi, a vztrajno so se dvigovale, kot bi nekdo nekontrolirano vlekel vrv, in se vlekle iz teme. Grobnica se je odpirala kot sarkofag, pod katerega so padale temne sence, v katerih je bilo nekaj nejasnega, temnega.

„Tvoja mama ni šla stran,“ je šepetal mož. „Ona je še vedno tukaj. Ona je bila vedno... del tega.“

Aljaž ni mogel verjeti svojim očem, ko je pogledal dol v razpoko, kjer so se zdaj pojavile temne figure, katerih obrazi so bili izkrivljeni v nekaj, kar ni bilo več človeško. Njihove oči so bile prazne, kot da ni bilo nič znotraj njih, vendar so bile njihove roke še vedno nežno, skoraj vljudno, a grozeče iztegnjene proti njemu.

Nekaj se je premaknilo v njem – ne jeza, ne strah, ampak neki zmedeni občutek, da je v resnici že vse to vedel, da so bile vse te skrivnosti vedno tam, pod površjem.

Zaslišal je še en šepet, vendar to ni bil glas starega moža. To je bil glas njegove mame, prepoznal je njen ton – in vendar ni bil njen glas, temveč nekaj, kar je bilo preplavljeno z nečim temnim, izkrivljenim.

„Pogrešal si me,“ je zazvenelo v njegovem ušesu, vendar je bilo nekaj na tem glasu, kar ga je izpraznilo. „In zaradi tega sem se vrnila... da te rešim.“

Toda Aljaž ni bil prepričan, ali je bil to res njen glas, ali je bila samo še ena izmed temnih sil, ki so ga preplavile.

Nenadoma je grobnica izbruhnila v polno temo, ki je povsem zapolnila ves prostor. Aljaž je začutil, kako ga stisne mrak, kako vse okoli njega začne izginjati, kot da so se meje med svetom živih in mrtvih začele razpadati. Za trenutek je imel občutek, da bo izgubil vse, vendar je začutil nekaj drugega – močno, skoraj otipljivo povezavo. Njegova mama je bila resnična, in čeprav ni vedel, kaj točno se dogaja, je vedel eno: ta kraj je imel svojo ceno. In on je bil tisti, ki je moral to plačati.