Bila je skoraj polnoč. Peter in njegova noseča žena Anna sta se peljala v porodnišnico. Otrok je bil že na poti. Peter je pritiskal na plin, a stari avto ni zmogel več. Naposled je motor ugasnil in Peter je začel besneti, Anna pa ga je skušala pomiriti. "Ven bom šel preverit, kaj je narobe z avtom" je rekel. "Pohiti, prosim te, pohiti, vse huje je". Anna je sama sedela v avtu in čakala moža. Minilo je 30 minut in Peter se še ni vrnil. Anna je počasi vstala iz avta in šla pogledat, kaj dela Peter. Ni ga bilo. Anna je začela obupano klicati: "Peter, kje si, Peter?", a brez odgovora. Ko je tako hodila je naposled z nogo zadela ob nekaj. Prižgala je žepno svetilko in zagledala svojega moža, ki je negiben ležal na travi, okoli njega pa je bila mlaka krvi. Anna je v grozi kriknila, tedaj pa se je v grmovju zaslišalo renčanje. Anna je bila nemočna, pa še čutila je, da otrok hoče ven. Ni bilo časa iti peš do porodnišnice in tako je bilo usojeno, da se je tiste noči, na jasi v gozdu rodila Annabelle. Ko je Anna držala svojo punčko, se je ni mogla nagledati, a bila je tako izmučena, da jo je položila v toplo, mehko travo, legla in zaprla oči. Tedaj pa je začutila, da se nekaj približuje in ko je odprla oči je ob njej stal ogromen siv volk. Renčal je, Anna se je na smrt bala, tedaj pa he volk s taco segel po dojenčici Annabelli in še preden bi jo Anna lahko zaščitila, jo je s krempljem podgnil po dlani, da se he ulila kri. Volk pa je zdirjal proč, kot da ga nikdar ne bi bilo. Anna si je šele čez nekaj več kot pol ure dovolj opomogla, da je poklicala reševalce.