ojlaa:kiss:
sm vesela da si se vrnu na tole mojo zgodbo, bom pa tud ful vesela kakega komentarja, zto vabljeni h branju novega delaa<3
-----------------------------
V avtu je bila tišina, ko smo prispeli. Ustavili smo se pred dokaj majhno hišico, ki je ponosno kazala svoje razpoke na fasadi. "Tole bo stalo," sem slišala očeta zašepetati. "Na sliki ni bilo tako, ne?" ga je vprašala mama. On je samo odkimal in položil roko na čelo.

Mene je naselje navdušilo. Okoli nas, polno lepih hiš, drevesa na vsakem vogalu in očitno tudi urejena okolica, saj na tleh nisem opazila nobenih smeti. Stopila sem ven iz avta, vdihnila svež zrak in se podala proti hiši. "Ella, kam se ti spet mudi!"
Nisem ji odgovorila. Želela sem samo dobiti vtis naše nove hiše in v njej ustvariti prvi spomin. *i*Novo mene.*i*

A takoj zatem sem ugotovila, da ima oče ključ. Zato sem stala, in čakala, da vsaj eden od njiju prispe do mene, a kot vedno sta zaradi našega majhnega avta komaj zlezla ven, potem pa javkala, da ju boli križ. Čeprav sta stara komaj 50.

Po parih minutah sta končno prilezla do hiše in oče je iz žepa potegnil ključ. Takoj ko ga je vtaknil v ključavnico, je ta zaškripala in iz nje je priletel prah. Očitno ta hiša ni bila obiskana več mesecev, ali celo let. Obrnil je ključ, še vedno je glasno škripalo in nenadoma so se vrata odprla. Oče jih je previdno potiskal naprej, dokler niso bila odprta na stežaj.

V hiši je bil vonj po plesni, a hkrati je bil njen videz zelo rustikalen in prijeten. Takoj ko smo vstopili, sem opazila kamin in si predstavljala, kako bomo v zimskih dneh sedeli ob njem z novimi prijatelji in se pogovarjali o naših preteklostih. Hkrati pa sem si predstavljala samo, tam sedeti in gledati v plamene ognja, ki se počasi dvigajo in spuščajo. Dve različni poti, ena in ista oseba. Raje izberem prvo možnost.

Pred nami se je pokazalo tudi leseno stopnišče, ki je vodilo da naslednjega in tudi zadnjega nadstropja. Mama je takoj hitela h kuhinji, jaz pa sem želela videti svojo sobo.
Ko sem se držala ograje stopnišča, sem čutila, da se mi na rokah nabira prah, a sem ga ignorirala, saj je bilo trenutno vse kar je bilo dejansko pomembno samo to, v čem bom mogla živeti, denimo še naslednjih 10 let. Tudi stopnice so škripale, a zvok mi je dajal domač občutek.

Končno sem prispela do zgornjega nadstropja, na katerem sem opazila 5 vrat. Dva na desni, eden pred mano in dva na levi. Lepa postavitev. A takoj ko sem stopila en korak naprej, sem zaslišala, da nekdo praska po sprednjih vratih. Nemudoma sem se odmaknila, a mi je spotaknilo in zvalila sem se po tokrat zelo bolečih in trdih stopnicah. Ko sem se končno zleknila na pritličju, sem povsod čutila močno bolečino in obležala sem čisto pri miru. Starša sta takoj prihitela do mene.

Ampak edino kar sem še videla, je bil mamin panični obraz.
--------------------------------
Uh nism ji hotla tok bolečine povzročit bhahah ampak treba je tud mal napetosti in tragedij tk da upam, da vam je biu ta deu mal bolj zanimiv, če ne na začetku pa vsaj bolj proti koncu. Hvala da ste prebrall<33 grrr pa znebila sm se preveč teh hastagov pa dala sam tri haha
Lp,
MM12