NAJBOLJ NAPETO DO ZDEJ! (a verjami, v naslednjih delih bo še bolj)



Srce mi je razbijalo. V šoku sem zamrznila, dokler se me nekaj ni dotaknilo. »Kaj je z tabo? A si nora?« je rekla Klara, drugi so jo dohiteli. Pogledala sem jo, nič nisem rekla samo pokazala sem na čoln. »Poglej..« sem tiho rekla. Klara je stopila bližje. Ostali so ji sledili. Tim se je takoj oglasil »Ne razumem, samo čoln je?« »Zakaj je potem to bilo v njem?« sem takoj vrnila in pokazala zapestnico. »Kaj..« je Laura šokirano rekla in pogledala stran. »Okej, očitno sem edini ki ne razume kaj se dogaja..« Noben se ni odzval. Moje oči so ujele Laurine. Bile so polne solz, ki so čakale da se spustijo po licih. Zapestnico sem dala nazaj v žep in začela korakati do Laure. »Kaj je z zapestnico?« je vprašal Tim. Ko sem bila dovolj zbrana da odgovorim sem rekla »Maticova je.« in objela Lauro. »To ni Matičevo« je hladno spregovorila Klara. »To zapestnico sem že videla..« »Kje?« sem nenudoma rekla. Spomnila sem se da je nekaj skočilo iz čolna. »Tu ni varno, gremo nazaj« sem dodala. Ko smo stopili iz pomola se je Klara ustavila. »Čakaj, pokaži mi jo.« Zapestnico sem spet potegnila ven, da si jo ogleda. Mogoče se je motila. »Ista je. Nevem zakaj ampak zapomnila sem si vzorec« »Okej, oprosti ker motim ampak kaj ima Matic z tem?« se je nenapovedano oglasil Tim. »Bila je njegova, nosil je enako.. Bil je njegov 13 rojstni dan, jaz sem mu jo kupila kot darilo« Laura si je končno obrisala solze. Nevem zakaj ampak pogledala sem nazaj proti čolnu. Odvezan je bil. 100 procentna sem, da je bil ves ta čas privezan. »To.. ni mogoče!« Družbi sem to povedala. »To ni smešno« je rekla Laura. Čoln se je začel oddaljevati od pomola in potoval je po jezeru. »Nekaj moramo storiti!« sem pogumno rekla. »Ne! Ta čoln ni nič posebnega. Wow! Zapestnica! Kdorkoli jo lahko ima!« je zasikala Klara. Nevem kaj je bilo z njo. Lepo sem jo ignorirala in v daljavi sem zagledala še en pomol. Novejši in točno tam je bil manjši čoln. Klaro sem pogledala direktno v oči. »Sledite mi. Ti, Klara pa lahko ostaneš tu, če ti kaj ne paše« sem rekla in zavila oči. Bila je boječka, zato ni ostala in je prišla z nami. Stopili smo na pomol, odvila sem čoln in vsi so se usedli nanj. »Prižgite luč na telefonu« sem tiho rekla. Čoln sem porinila in skočila nanj. V čolnu sta bila dva vesla. »Ujemi!« sem rekla Timu. Začela sma poganjati proti čolnu, ki se je na sekundo oddaljeval dlje in dlje. »Ne vidim ga več!« je zaskrbljeno rekla Laura. Veslala sem hitreje in hitreje, čoln je spet bil viden. »Kaj pa če se obrnemo? To.. To nemore biti varno!« je v strahu rekla Klara. »Ne, preblizu smo, da se bi obrnili. Oprosti, ampak morala boš zdržati.« sem ji takoj odgovorila. Kot po navadi, v trenutku nisem razmišljala. Odložila sem veslo in skočila. Bilo je temno, voda je bila ledeno mrzla. Mokra oblačila so se primila name in počutila sem se trikrat težjo. Splavala sem do čolna in se ga primila za podporo. Pogledala sem vanj in takrat sem razumela, zakaj se Matic nikoli ni poslovil.