5 DEL!



Zamrznila sem, bila je popolna tišina. Vse kar si lahko slišal so bili valovi. Drug čoln se je približeval. Nič nisem rekla, grlo se mi je zapiralo. Hotela sem kričati, ampak nisem mogla. V čolnu je bil Matic.
Ampak ne Matic ki sem ga poznala, bil je mrtev. Svet se mi je porušil, strmela sem v čoln, kot da čakam da se zbudi. Končno so bili dovolj blizu da so ga lahko videli še ostali. Laura je zakričala tako kot nikoli prej, zabolelo me je v prsih, Klara je hitro po njen planila v jok. Tim je strmel z odprtimi ustmi. Močno sem dihala in se držala čolna tako močno da se je skoraj nagnil name. Tim me je potegnil iz vode, uzela sem svojo brisačo, ne da se posušim ampak za to da zakrijem Maticevo telo. Vsi smo paničarili, Klara pa najbolj. »Nikoli ne bi smeli priti sem!« je rekla zjokano. »Tvoja ideja je bila, ti si kriva!« je Laura rekla. »Dovolj!« sem komaj rekla. Možgani so mi bili povsod. Nisem vedela kaj naj, kako naj. Kdo je to storil? Zakaj je to storil? Kako? Imela sem sto in eno vprašanje, ki ni imelao odgovora. »Poklicali bomo policijo in pika.« je izbruhnil Tim. Noben se ni strinjal, ampak nismo imeli druge rešitve. Bili smo na čolnu, ki ni naš, sredi jezera, v mestu ki ga ne poznamo in ob truplo našega prijatelja. »113« je Tim vtipkal na telefon in sekundo kasneje se je oseba na drugi strani oglasila.
»Policija, prosim?« je rekel moški. Noben ni govoril. »Halo?« je ponovil večkrat. Opogumila sem in pojasnila situacijo. »Hvala, ostanite mirni policija in reševalna skupina bo z vami v kratkem« je rekel operator preden je prekinil linijo. Laura je bila cela objokana. Jaz sem bila v takšnem adrenalinskem šoku da niti solza ni prišla iz mene. Sirene so tulile na polno. Pogledala sem na kopno in videla sem kup modrih in rdečih utripajočih luči. Dva policista sta hodila proti vodi, zraven njiju je bil reševalni vodni policist, splaval je dovolj blizu da nam je lahko vrgel vrvico in začel nas je puliti bližje. H kopnem. Vrvica me je spomnila, na tisto ki je bila pritrjena na čoln z Maticem. Iz čolna sem prva stopila jaz. »Kdo je poklical?« je resno vprašala policistka. Tim je dvignil roko in drug policist ga je vzel na pogovor. Policistka je na to vzela mene in me začela izspraševati. »Nerilič« ji je pisalo na znački.
»Natančno mi povej kaj se je zgodilo, in kaj sploh delate tukaj ob tej uri.« mi je rekla in mi strmela v oči. Začela sem se tresti. Vse sem ji razložila. Kdo je Matic, zakaj smo tu, od kdaj smo tu. Povedala sem ji tudi, da sem v čolnu našla zapestnico in to da prej ni v čolnu ni bilo trupla. Glas se mi je lomil in počasi nisem mogla več govorit. »In nato.. je bil v čolnu, tam je ležal..« sem rekla in končno mi je solza stekla po licih. Nekaj si je pisala v zvezek, nato me je vprašala: »Si prepričana, da prej trupla ni bilo v čolnu« Zdaj sem si mislila da sem nora, mogoče sem bila tako šokirana, da sem vse zameševala. Po par sekundah tišine sem odgovorila: »Ja.« Pogledala sem nazaj in videla sem avto mojih staršev in kako Lauro in Klaro tolažijo njuni starši. Tim je tekel v objem njegove mame. »Hvala, mlada dama. Za vse bo poskrbljeno, ugotovili bomo kaj oz. kdo je to storil.« je rekla in odšla h avtu. Čolna v katerem je bil Matic ni bilo več. Ta čoln je zdaj bil dokaz in mi smo bili priče. On. On je bil žrtev.