Nov del!! zdaj ga piševa skupaj z AvoMax:kissing_heart::kissing_heart:. Dogaja se par let kasneje.

______________________________________________________

Poglavje 2: Avdicija in sprejem

Bilo je zgodnje pomladno jutro. Yuna je sedela na robu postelje, zavita v odejo, in gledala v telefon. Na zaslonu je pisalo:

„Odprte prijave! K-pop agencija išče nove pripravnike!“

Zraven je bil gumb: PRIJAVI SE.
Srce ji je zaigralo. Počasi je segla s prsti proti zaslonu. Klik. Prvi korak.

Njeni starši so bili ločeni že nekaj let. Živela je z mamo, Chino, s katero sta imeli močno vez. Oče je živel v drugem mestu in se z Yuno slišal le občasno. China jo je tiho opazovala, ko je tistega večera posnela avdicijski video.


Pela je pesem “Stay” od Blackpink – s tresočim glasom, a toplino v očeh. Za ples je izbrala koreografijo, ki jo je vadila več mesecev. Ko je poslala prijavo, je mama nežno rekla:
»Ne glede na izid sem nate ponosna, Yuna.«

Minili so dnevi. Yuna je večkrat pogledala e-pošto, čeprav si ni drznila preveč upati. Nato se je zgodilo.
Obvestilo:
„Vabljeni na osebno avdicijo v Seulu.“


Začutila je vrtoglavico. Obsedela je. Roke so se ji tresle. »Mama... mama! Poglej!«

Pot v Seul je bila tiha. China ji je tiho stiskala roko, ko sta se bližali agenciji. »Samo dihaj, srček. Počasi. Vem, da zmoreš.«

Agencijska stavba je bila visoka, bleščeča in glasna od korakov. V čakalnici je Yuna sedela med drugimi kandidati. Nekateri so vadili, drugi so le sedeli, resni. Yuna je tiho ponavljala besedilo in se trudila ohranit mirno srce. Vedela je, da mora paziti nase. Včasih jo je stres ali nenadna čustva popolnoma preplavila — solze so kar pritekle, telo pa ni več zdržalo. Že večkrat se je zgodilo, da je zaradi prevelike napetosti kar padla v nezavest. Mama je bila zato vedno blizu.

Ko je prišla na vrsto, je stala pred komisijo. Luči so bile močne. Noge težke. A zaprla je oči in začela peti. Glas se ji je razlezel po prostoru, nežen, a močan. Zaplesala je, kot bi vsak gib prihajal iz srca.

In potem — tik pred koncem — se je nekaj zgodilo.

Njeno srce je začelo močno biti. V prsih jo je stisnilo. Nenadoma so ji oči postale meglene. Poskušala je dokončati zadnji gib, a njeno telo je popustilo.

Sredi odra je padla na kolena, solze pa so ji spolzele po licih. Sekundo zatem se je zgrudila.

Zbudila se je na kavču, v sobi za prve pomoči. Nad njo je bila njena mama, bleda od skrbi.
»Si pri zavesti, srček?«

Yuna je poskušala vstati. »Avdicija... nisem... dokončala...«

Vrata so se odprla. Pojavila se je mlada ženska iz agencije z resnim, a sočutnim obrazom.
»Videli smo, kar smo morali, Yuna. Tvoj glas, tvoje srce... in tudi tvoj pogum. Sprejeta si.«

Yuna je obstala. Pogledala mamo. Zajokala še enkrat, a tokrat od sreče.

Zavedala se je, da bo težko. Da bo morala paziti na svoje zdravje. Da bo potrebovala moč — veliko moči.
A prvi korak je bil narejen.
_____________________________________


naj koga obveščam???