hodim in pot je vedno daljša.
Tla se mi majejo podnogami, vglavi se mi vrti.
Ne morem več. V srcume stiska,v grlu me zadrgne.
Ne morem več. Preprosto ne znam. Sem le droben košček innihče me ne opazi.
Nihče ne vidi mojih solznih oči.Nihče se ne zmeni zanje. Ljudje hodijo mimo mene in nikogar ne brigajo moji aduti. Nezanimiva sem. Pozabljena.
Ne morem več! A sem sploh še budna? Kdo bi vedel? Ljudje ki hodijo mimo?? Tla pod mojimi podplati?? Prah ali svetloba ki me obdajata? Nikogar ni. Ničesar kar bi me ljubilo.
Sparševal se boš, kje sem. A mojega odgovora ne pridobiš. Odgovarjala ti bom pos oslzah ljudi in v tihem vetru.Obnjem naj te spreleti srh!!! Nič več me ne spravi nazaj. Kar obžaluj, da si me pozabil.Da si me spregledal. Odhajam kot veter v listih, kot noč ki preganja dan, kot ptice selivke,ki letijo daleč daleč stran.
Obžaloval boš da si me pozabil. Da me nisi gledal v oči. In da me nisi prebudil iz tite grenko grenke noči.
Naenkrat pa svet ni več tako krut? (vsaj tako se mi zdi)
Hodim naprej, padam, a vedno znova se pobiram. Obrišem si solze. Grem naprej in hodim... Vidim sebe in končno svojo notranjost.
Življenje je lepo!!!
Z vzponi...padci...z ovirami...ampak lepo. In edinstveno

# mejteseradi. lp