Hej!
OMG, zdej že ful časa niam pisala sam nism mela časa. Ok kle je nov del, pa upam da bo boljši od prejšnega kr tist je bil res grozn. Ok, udobno se namestite in uživite v branju! :grin::grin::grin::grin::grin::grin:
--------------------------------------------

Minila sta že dva tedna, odkar sem zaprta v tej ... sobici? Verenna in njena klapa me obišče ravno toliko da mi da košček hrane, potem pa spet odidejo.

Spoštovanje pa tako.


Iz misli me prebudi odklepanje kljućavnice mojega zapora. Vstopi Annie in me močno brcne v hrbtenico, da zaječim.

"Vstani že enkrat lenoba!" sikne. Le zakaj je tako razburjena?

Sumničavo joo pogledam nato pa rečem: "Kako pa veš, da lahko vstanem? Kaj pa če si mi s to tvojo perfektno brco zlomila hrb...

Moje besede utiša klofuta, kipristane na mojem obratu.

U madonca.


"Joj no, zakaj smo pa tako jezni," rečem in zatem začutim pekočo bolečino, ki se mi širi po licu.

Dvigne roko, da bi me mahnila še v drugo lice, a sem na to pripravljena. Močno jo zgrabim za zapestnje in ji zvijem roko za hrbtom, potem pa jo s kolenom brcnem v mednožje, da zatuli od bolečine. Porinem jo v steno, da se opoteče prek "mini zapora" in se zgrabi za roko.

Ups.


Pogleda me z mešanico besa in bolečine, a njen obraz je bled. Je res tako bolelo? Skomignem z rameni in se ji približam. V njenih očeh se zalesketa drobec strahu. In to mi je še preveč všeč. Zlovešče se nasmehnem in se ji približam še za nekaj korakov. Opoteče se nazaj in pripre oči. Roka ji mlahavo visi ob telesu, že zdaj izgleda otečena.

"Kaj je? Se mebojiš?" jo vprašam in se ob tem počutim neverjetno močno. "Saj veš, da se ti me ni treba bati? sarkastično pripomnim in uživam v strahu na njenem bledem obrazu. Zdaj stojim že čisto ob njej. Roko pomaknem za njen bok in ji iz žepa potegnem ključ.

Dvigne nepoškodovano roko in me poskuša odriniti, a jo tudi tokrat ujamem. Primem šop njenih temnih pramenov in močno potegnem, da se zgrudi na tla in zajavka.

"Drugič boš morala bolje premisliti svoje napade, draga moja," ji rečem in si nadenem samovšečni nasmešek. "Ampak te piložnosti žal ne boš imela," brcnem jo v stegnenico in se odpravim iz sobe.

Čeprav moji udi od dvotedenskega sedenja niso v najboljšem stanju še vedno lahko normalno tečem in hodim. Zaprem in zaklenem vrata svojega zapora in slišim Anniein krik, a se ne zmenim zanj. Kar se da neslišno in neopazno smuknem po zatemnjenem hodniku in v bledem polmraku iščem izhod.
Pogladim se po bolečem licu. Gotovo bom nosila njen odtis še nekaj dni a si ne dovolim razmišljati o tem.

Izza vrat ene izmed sob slišim Verennin nadležni poveljniški glas, a me ne zanima kaj ima koza za povedat. Na koncu hodnika vidim okno, ki je dovolj veliko, da splezam ven, če se dovolj potrudim. Stopim na mahjošo mizico za čajanke...

Zakaj the fak rabi Verenna mizo za čajanke?


In se potegnem proti oknu. Pritajeno zakolnem, ko vidim, da ne bom dosegla ročaja. Skočim z mize, in odprem najbližja vrata.

Neumno dejanje.


Prostor ni velik, ampak ima nekaj pisarniške opreme. Ne vidim dobro, kaj točno je v njem, ker je temno, ampak vseeno vstopim. Postavim se v položaj preže in previdno hodim vse globlje v sobo.

Prestrašeno odskočim, ko slišim čudno prasketanje, ki prihaja s hodnika. Nevem kam naj se skrijem in v paniki ritensko korakam v prostor. Zaletim se v pisarniški stol, sredi sobe.

Fak! To je Verennina pisarna!


Skočim s stola in se poženem pod mizo, ko slišam škripanje tečajev. Je oseba pravkar prišla skozi okno? Z dlanjo si pokrijem usta, da ne bi zakričala. Postava neslišno skoči na hodnik in se usmeri proti sobi, ki je njen cilj.

Fak, fak, fak!


Naravnost v sobo, kjer sem jaz.

-------------------------------------------

Ok, to je bil naslednji del, povejte kako se vm je zdeeel? :pray::pray::pray:
Hvala vsem kr ste to prebral, pa kmal bom napisala nov del
Čav gajs! :purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart::heart::kissing_heart:

Link od prejšnjega dela:
https://pil.si/forumi/pisalnica/prava-jaz-5-del


Čavči!:kissing_heart: