~prvi del: https://www.pil.si/forumi/pisalnica/pravljica-o-dveh-princesah
~drugi del: Preostanek prvega šolskega dneva je mineval tako počasi, da so se minute vlekle kot ure. Ko je zazvonil zadnji zvonec sem hitro zložila svoje zvezke v torbo in stekla proti jedilnici. Vrsta pred jedilnico je bila neskončno dolga in trajalo je približno dvajset minut, da sem prišla na vrsto. V jedilnici mi je kuharica na pladenj porinila zvrhan krožnik zelenjavne juhe in tako majhen kos peciva, da sem bila prepričana, da bom domov prišla lačna. S pladnjem v rokah sem se razgledala po nabiti jedilnici. Vse mize so bile že polne, razen ena čisto v kotu, kjer pa so že sedele Tinkara, Maruša in Mojca. Ker nisem imela izbire, sem odšla tja in se jim pridružila s kislim nasmehom na obrazu. Tinkara in Maruša sta se delali, kot da me sploh ni, Mojca pa me je v trenutku, ko sem prisedla, pozdravila in srce mi je vztrepetalo ob njenih besedah: "Živjo Karolina!" Potem sta me momljaje pozdravili tudi Maruša in Tinkara.
Vedeti morate, da smo bile Tinkara, Maruša in jaz včasih najboljše prijateljice. Potem pa se je zgodilo, da sta se v četrtem razredu obe zaljubili v Tilna iz petega b, ki živi v stanovanju poleg mojega. Nato sta me prepričali, da sem šla Tilna nekega dne vprašat, če mu je katera od njiju všeč. Takrat sem nerada privolila v to, ampak ko sem ga nazadnje le vprašala se mi je samo začel smejati in da sta Maruša in Tinkara samo navadni kozi. Ko sem jima nato povedala, kaj mi je odgovoril Tilen, sta se na smrt užalili in me krivili za njegovo zavrnitev. Od takrat nismo več spregovorile in čeprav sta Tilna že davno preboleli, še vedno gojita to trapasto zamero do mene.
Tako smo v nerodni tišini vse štiri jedle kosilo in jaz sem hitela kolikor se je dalo, kajti želela sem se čimorej pobrati stran od njiju. Bilo mi je sicer žal, ker sem uživala v sedenju ob Mojci, ampak vseeno nisem hotela preživljati časa z onima dvema. Kosilo sem zmetala vase in nato vstala, da bi šla stran. A vstavil me je glas za mojim hrbtom: "Karolina, počakaj me, s tabo grem!" Bila je Mojca. Začudila sem se, kajti na krožniku je imela še polovico peciva. "Mojca, saj nisi še pojedla, ti daj kar v miru." sem ji zagotovila, a je pobrala pladenj, pomahala Tinkari in Maruši ter šla za mano. Ko sva hodili ven iz jedilnice mi je zašepetala na uho: "Hotela sem s tabo, ker bi čene ostala sama z njima in res sta mi nadležni..." Zahihitala sem se in ji prikimala. Skupaj sva se odpravili proti domu in veliko sva se pogovarjali. Hitro sva ugotovili, da imava veliko skupnega. Obema so bile všeč kriminalke in tudi Mojca je imela doma psa. Prišli sva do razpotja in ugotovili, da stanujeva v različnih smereh. Mojca me je objela in od sreče mi je vsa kri butnila v lica, nato pa mi je rekla: "Zelo si ljubka, Karolina!" in stekla je stran. Jaz pa sem obstala kot kip in v tistem trenutku sem se počutila kot najsrečnejši človek v tem planetu. Ves preostanek poti sem si žvižgala in od veselja sem kar poskakovala.
Ko sem prišla domov, staršev še ni bilo doma. Zleknila sem se na kavč, tedaj pa sem se zamislila: nobenih dokazov nimam, da je Mojca resnično homoseksualka... mogoče mi je rekla, da sem ljubka in je to rekla samo kot prijateljica... dvom mi je resnično paral srce!
~ Če ne podpiraš homoseksualnosti, ni treba, da pišeš hejte v komentarje, preprosto ne beri več te zgodbe.