Vedno bežim od tega, kar bi moralo biti narejeno. Pospraviti sobo, prebrati knjigo, pisati, odgovoriti na sporočilo izpred treh mesecev, izreči to, kar bi moralo biti izrečeno. Predvsem si želim pisati, a ne najdem besed. Prazna stran porogljivo strmi vame, kot da me sprašuje: 'No, kje so besede, naslednica Rowlingove?'
Pisanje je bilo vse, kar sem imela, od petega razreda pa do srednje šole. A vsi moji junaki so ostali zamrznjeni v času, že več mesecev, morda celo leto ali dve.
Da bi odprla kamp, posnela film, mogoče kaj spekla, sanje, še tako majhne, se vsak dan zdijo bolj oddaljene. Bližje kot sem mojemu osemnajstemu rojstnemu dnevu, dlje se zdi moja volja do življenja. Minilo je že pol leta in 10 dni, pa še kar ne vem, ne čutim, da imam 16 let. Zdi se mi, kot da je od mene ostala le še lupina, ki jo konstantno skušam zapolniti z motečimi dejavniki. Strah me je, da bo ta lupina za vedno ostala prazna, da je nikoli ne bi zapolnila moja dejanja ali pa leta, ki bodo pretekla. Vedno sem na lovu za neko rešitvijo, za osebo ali krajem, kjer bi se spet počutila srečno in normalno. Pa naj bo jesen, poletje, Planina ali Velenje, bom vedno vedela, da je nekje še neka stvar, ki jo je treba opraviti. Vse mine, razen stvari, ki bi mogle. Premikam se skozi življenje, pričakujem naslednjo veliko peripetijo, sanjam in hrepenim o njej, a se nikoli ne bo zgodila. Obtičala sem na istem mestu, že dolgo ne morem povedati kaj več o sebi kot pred tremi leti.
Mogoče je to konec?
Vedno sem si mislila, da bo konec pri šestnajstih, zdaj pa se zdi, kot da je prišel, in nisem prepričana, če mi je všeč to, kar vidim.



*i*obrazložitev:
Naslednica Rowlingove me je klicala moja sestrična v petem razredu, ko sem prvič začela pisati; Velenje in Planina pa sta le kraja, ki mi veliko pomenita*i*