>V to hišo sem prišla pri osmem letu in bilo mi je zelo težko, saj sem bila zelo navezana na našo prvo hišo. Starša sta mi govoril da bo super in , da se bom navadila a meni pri tej hiši nekaj že na začetku ni bilo vredu. Tudi šolo sem morala zamenjati in , zato nisem imela prijateljev in tudi starša me nista podpirala. Moja zgodba se hitro konča. Ampak verjetno te zanima kako? V razredu je bila skupina punc ki me je sovražila bolj kot vsi drugi. Vedno so me hotele osramotit ,ampak njihova večja želja je bila, da me umorijo. In če verjameš ali ne jim je uspelo. Potisnile so me v odtok. Na mojo srečo nisem umrla. Ampak pustimo zdaj to , ker nismo tu , da bi govorili o meni ampak v hiši. Ta hiša je PREKLETA!<
Začutila sem mraz , ki se je pretakal po mojem telesu. Skoraj sem že zaprla zvezek ,ampak zagledam čisto mali napis.
>In tudi gozd!<
Takrat pa sem z ogromnim strahom zaprla zvezek in odšla v posteljo. Ko sem zaprla oči in že skoraj zaspala se mi kar na enkrat začnejo v glavi prikazovat kri , drevo in punca. Poskusila sem odgnati te misli stran, ampak bolj kot sem se trudila slabše je bilo. Ko sem imela pa vsega dovolj, sem se vstala in zgrabila nahrbtnik. V njega sem hitro nametala svetilko ,zvezek ,vodo in nož za vsak slučaj. Tiho sem odšla po stopnicah dol, v svoji glavi pa premišljevala kaj sploh počnem. Previdno sem odprla vrata , naredila še en pogled nazaj na dom in nato odšla. Ko sem stopila ven je bilo hladno in temačno. Moj obraz je bil slabši kot v kakšni grozljivki. Srce mi je bilo tako hitro da sem mislila, da bom vsak čas padla na tla. Naredila sem počasen korak naprej in slišal se je zelo glasno .Nato sem izbrala pogum, pogledala okrog in začela hodit. Ko sem prišla do gozda sem se hotela obrnit, ampak sem imela občutek kod, da me nekdo vleče naprej. Nadaljevala sem pot in to hitreje saj je svetilki zmanjkovalo baterije. Po nekaj času hoje sem bila že zelo utrujena, ampak še vedno nisem vedela kam sem sploh namenjena. Ko pa se naenkrat moje telo ustavi. Morala sem dvakrat pomežiknit saj sem komaj že kaj videla. Strmela sem v drevo in zagledam ,da se nekaj premika za njim. Moj utrip se je pospešil, in začela sem se tresti. Hotela sem zbežat, ampak nisem morala. Bila je čisto črna stvar podobna človeku. Najprej se je pomikala počasi, nato pa se kar naenkrat pokaže pred mano. Moje telo je takrat samo hotelo zbežat, ampak nekaj me je potegnilo za majico…

SE NADALJUJE…
Upam, da vam je bilo všeč
by