Hej,
Odločila sem se napisati novo zgodbo. Ravno sem dobila eno zelo dobro idejo. Upam da ne zamerite.

No začnimo.
Opis.
Jackie- mlada, 16 letna najstnica, lepa punca, ki ne mara tvegati. Ne izraža precej svojih čustev, sebe nikoli ne da na prvo mesto. Kadar se pa gre za ljubljeno oseba pa zna pokazati tudi zobe. Je blondinka, z modrimi očmi, skodranimi lasmi in z dobrim srcem.
Jeffrey- Jakiein fant. Star je 18 let. Je temnolasec, bogat druži. Je pravo nasprotje od Jekie. Vedno misli samo nase.
Alex- Sramežljiv rjavolasec. Prijazen, sočuten in skrben. Star je 17 let. Ljubi Jackie. Ona pa njega. A zaradi nasilnih staršev, in družinskega prijateljstva je prisiljena biti z Jeffreyem.


1. Poglavje.
Gledala sem v tla. Siva, mrzla, temna tla. Spominjala so ne na mojo zvezo s Jeffreyem. Nisem ga ljubila. Ni bil v mojem srcu. Bil je Alex. Zaljubila sva se na počitnicah. Skoraj bi otonil, saj so ga starejši pretepli in porinili če morje. Krvavel je iz glave. Rešila sem ga in mu dala umetno dihanje. Ko se je zbudila sva si pogledala v oči in takrat sva se zaljubila. In poljubila. 3.7.2018. Isti datum sem prvič začutila udarec od mojega fanta in staršel. Zdaj je 15.8.2020 in mi je .to že običajno. Zaslišala sem svoje ime in takoj pogledala naprej. Bil je samo Jeffrey. Osvajal je Alyo, punco od Naya, njegovega sovražnika. Za zabavo. Zavila sem z očmi. V mojih očeh je bil cel svet siv. Naenkrat se je pa obarval. Videla sem Alexa. Nasmeh se mi je sam prikazal na obraz.
"Resno?" Sem zaslišala glas Jeffreya. Nisem ga marala.
"Kaj?" Vedela sem da misli na Alexa, a sem se delala da ne vem.
"Nehaj gledati tega kmeta. Pusti ga." Hotel me je objeti. Odmaknila sem se in pobesnela. V sebi sem imela toliko jeze. A je nisem želela pustiti na plano. Vem da bi sledil udarec.
"Ni kmet." Sem mu zabrusila "ti si kmet" sem si mislila sama pri sebi.
"No, no, no še enkrat se zadeti name, pa boš dobila." Je rekel posmehljivo. Ostala sem tiho.
Pogledala sem naokoli. Videla sem kako me gleda par oči. Pripadale so Alexu. Videlo se mu je da ve da me je strah. Ne izražam veliko čustev, a on ve kdaj je kaj narobe.
Ko sem prišla domov, sem videla nasmeh mame. Poljubila me je na lice, bila je zelo prijazna. Nekdo je bil na obisku. Nikoli ni taka. Sezula sem se. Hotela sem iti gor in poskušala da ne bi naredila kaj narobe. A z maminim pogledom sem vedela da sem. Hitro sem razmišljala in se končno spomnila. Nisem pozdravila. Odšla sem v kuhinjo in pozdravila. Nisem želela videti kdo je, a oči so mi same pogledala proti gostu. Bil je očim od Jeffreya. Nasmehnila sem se in odšla v sobo. Nisem želela da ne kar koli vpraša. Pogledala sem skozi okno. Avgust. Videla sem vesele družine. Z rahlim nasmehom in solzami v očeh sem jih gledala. Tudi jaz sem si to želela. A nikoli ne bom dobila. Vzela sem svoj telefon in pogledala koliko je ura. Kazala je pol šestih. Čez pol ure bo večerja. Najslabši čas v dnevu. Za kosilo sem lahko drugje, razenj če so obiski. Za večerjo pa ne. Vsi moramo biti skupaj. Na žalost. Ležala sem na postelji, gledala v strop. Bil je siv. Cel svet je bil siv. Tokrat ga ni nič obarvalo. Odšla sem dol. Vsedla sem se na svoj stol.
"No, kaj je bilo to?" Je začel oče.
"Pozabila sem, čisto sem zmedena." Glas se mi je stresel. Vedela sem da bo udarec.
"Pozabila?!?!? Zmedena?! To ni izgovor!!" Takoj se je razjezil. Zaprla sem oči. Na roki sem začutila bolečino. Pekla je. Bolela. Iz nje ja začela teči kri. Pogledala sem in videla očeta s pasom v roki. Vzela sem robček. Obrisala sem si kri, ni dolgo tekla.
"Grem lahko gor?" Sem komaj rekla, da sem skrila solze.
"Ja." Je hladno rekla mama.
Ni ji bilo žal. Vesela je bila. Prav se ji je zdelo. Nikoli nisem od nje začutila mamine ljubezni.
Prišla sem v sobo. Ko sem se prepričala da nihče ne gleda sem se zjokala. Nisem jokala dolgo. Zaslišala sem korake. Hodili so do moje sobe. Bil je Jeffrey.
"Jeffrey, lahko kasneje?"
"Si spet fasala?" Me je vprašal in se zasmejal.
"Samo reči sem ti hotel, da pridi jutri ob desetih do mene."
"Prav." Odšel je.
Odšla sem ven. Videla sem da je odšel. Živel je v drugem mestu. Do njega sem dobila z avtobusom. Ko sem hodila sem videla znano postavo. Alex. Zasmejala sem se in stekla k njemu.
"Hej." Mi je rekel in mi moje blond lase pospravil za uho.
"Oj." Sem mu rekla nazaj.
"Pridi." Je rekel skrivnostno. Držal me je za roko. Tekla sva. V gozd. Sredi jase, ravno na tistem delu gozda kjer ni dreves, je bila odeja. Na njej pa na krožnikih zloženo sadje.
"Ooo, piknik." Bila sem čisto reznežena.
"Zate."
Hitro je minil čas, in morala sem domov. Ljubila sem ga. A nisva si tega nikoli smela reči. Nikoli nisva vedela če je kdo kje. Že s piknikom sva tvegala. A nihče ni ugotovil. Ni mi lahko, a z Alexom je lažje.