*b*28. POGLAVJE: Reka*b*


*b*Paige*b*
Poslušala sem Kayino enakomerno dihanje. *i*Spi.*i* Počasi in tiho sem se dvignila. Pritajeno sem zlezla iz postelje in molila, da Kaya res spi. Splazila sem se pod posteljo. Tipala sem za oblačili in nahrbtnikom. Našla sem majico. Potegnila sem jo k sebi in tipala naprej. Hlače. Nogavice. Nahrbtnik. Čevlji. Ko sem imela vse, sem se splazila izpod postelje. Pri tem sem se udarila v glavo in komaj udušila stok. Kaya je zastokala in otrpnila sem.
Tišina.
Glavo sem olajšano spustila na tla. Vstala sem in se preoblekla.
*i*Pohiti, Paige! Pohiti!*i*
Zgrabila sem nahrbtnik in si obula čevlje. Odpravila sem se do okna in ga neslišno odprla. Komaj sem se spravila čez polico okna in zataknila noge za bršljan. Hotela sem začeti plezat, pa sem se še enkrat ozrla v sobo.
»Adijo, Evermore,« sem šepnila in spustila pogled v veje trte in bršljana.

* * *

Čez nekaj časa (pol ure) sem pristala v travi. Res. Da preplezaš tri nadstropja potrebuješ nekaj časa.
Videla sem bolj slabo, čeprav je bila polna luna in na nebu ni bilo niti enega samcatega oblaka. Očarano sem se zagledala v zvezde. Nočno nebo je nekaj najlepšega na svetu, kar sem kdaj videla.
»Gremo, nimam veliko časa,« sem se spodbudila in začela hoditi. Do Evermore sem vedno nekaj čutila… Ne tako, kot vse moje življenje prej, ko mi ni nič ničesar pomenilo. Ko sem hodila stran, je bilo, kot bi se mi drobilo srce. Pomislila sem na vse kar sem doživela. Leto na Evermore me je čisto spremenilo. Hkrati najboljše in najsabše leto mojega življenja. Imela sem prijateljico. Celo fanta (čaprav je bil popoln idiot).

Čas je tekel, jaz sem hodila. Tekla. Nisem se obračala nazaj, bila sem že malo čez mejo, ko sem zaslišala reko. In jo kmalu tudi zagledala. Bila je približno pet metrov nižje od mene. Tak skok bi me ubil, mostu pa tudi ni bilo. Samo še ena možnost. Splezam dol in jo preplavam.
»Ne ravno zdaj. Od kje se je vzela ta reka!«
Zastokala sem in se zazrla v deročo vodo spodaj. Če bi bila elemental, bi veliko lažje prešla to reko. Nenadoma sem začutila dotik – samo dotik prsta – in izgubila sem ravnotežje. Zamajala sem se in, še preden bi lahko kaj storila, začela padati.


*b*Loyd*b*
Zbudilo me je trkanje na vrata. Najprej nisem mislil reagirati, a se ni nehalo. Zato sem vstal. Bilo je že jutro. Odvlekel sem se do vrat in jih odprl.
»Kaj?!« sem razdraženo revsknil. Potem sem videl, kdo stoji pred vrati. Bila je Kaya vsa v solzah.
»Paige…,« je zajecljala. Takoj sem bil pokonci.
»Kaj je z njo?« Loteval se me je strah.
»Iz-izginila je!« je zaihtela. Potem so besede kar bruhale iz nje. »Preiskala sem že jedilnico, večino učilnic, kabinete, veliko ljudi sem povprašala po njej, pa je ni nihče videl!«
Mislil sem, da me bo kap.
»Izgiili so njeni čevlji, nekaj oblačil in nahrbtnik… in….« Obmolkinila je. Vedel sem, da nekaj prikriva.
»In kaj?« sem vprašal ostreje kot sem želel.
»Ti pokažem,« je tresoče rekla. Obrnila se je in se odpravila z našega hodnika. Sledil sem ji. Med potjo so ji solze tekle po licih, vedel sem, da je preteresena. Pritisnila je na kljuko njune sobe in odprla vrata. Soba se bila razmetana.
»To je normalno,« je pojasnila. Počasi sem prikimal. Odšla je do ene od omar in iz nje potegnila predalo. Dobesedno snela ga je. Pod njim je bil kup papirjev. Pobrskala je po njih. Opazoval sem papirje. Vse so bile risbe. Navadno je bil na njih narisan čaroben predmet. Kaya je izbrskala eno, ki je imela narisano platnico knjige. Platnico knjige, ki smo jo vsi poznali. Platnico knjige Magija.
»Odklenila jo je.«
Vedel sem, koga misli.
»In zdaj je izginila skupaj z njo. In čevlji in oblačila pa nahrbtnik.« Naredila je kratek premo in me pogledala v oči. »Mislim, da je pobegnila.« Glas se ji je močno tresel. »In mogoče vem, kdo bi jo najhitreje našel.«
Prišlo je upanje.