*b*27. POGLAVJE: Odhod*b*


*b*Paige*b*
*i*Dovolj imam. Odhajam.*i*
To so bile moje zadnje misli, preden sem v nahrbtnik stlačila jopico, jakno, plastenko vode, tri sendviče in knjigo Magija. Besno sem potegnila elastiko iz las in strasla z glavo. Kaya je spet silila vame in mi celo dopoldne težila, naj povabim Loyda. Potem je hotela kar naravnost k njemu in njemu težit, naj me povabi. Zdrla sem se nanjo in zdaj je užaljeno večerjala z drugimi dekleti.
Zalogo v nahrbtniku sem dopolnila še z dolgimi hlačami, rezervnimi nogavicami in sončnimi očali. Nato sem zapela zadrgo in si v omari poiskala kratke hleče in majico. Vtaknila sem ju pod posteljo. Bolje, da izginem ponoči kot zdaj. Nahrbtnik sem porinila zraven oblačil in enako storila s supergami. Potem sem se odpravila na večerjo. In se delala, da se ni nič zgodilo.


*b*Loyd*b*
Presenetilo me je, ko je pladenj s hrano položila nasproti mojega in jedla. Ničesar ni rekla in jaz tudi ne. Nekaj časa sem jo gledal.
»Strmiš,« je pripomnila. Pogled sem usmeril v krožink. Zakaj sem vedno tako živčen, kadar je ona zraven? In tega nikoli ne pokažem. No, vsaj to je dobro.
»Kako je bilo na izpitu?« Mislil sem na vilinščino, ki so jo pisali včeraj dopoldne.
»Dobro.« Nič vč. *i*Resno?! Ne moreš reči kaj več?!*i*
»Lahek test?« sem ugibal in se presenetil s presneto mirnim glasom. Takrat jer dvignila pogled in najine oči so se srečale. Njene so bile tako zelene. Zamežikala je. Oba sva se zmedla.
»Niti ne. V osmi nalogi smo morali opisati vilinsko kraljico Eliweyo III. Groza. Njeno življenje je bilo taakoooo dolgočasno. V dvanajsti si moral razvozlati najbolj starodavni rek in *i*stavim*i*, da ni nihče prevedel pravilno.« *i*Zakaj me vedno preseneča? Ne vem. Saj jaz nič ne vem! *i*
»Zakaj nisi s Kayo?« je butnilo iz mene.
Oklevala je. Trenutek tišine. »Sprli sva se.« Zvenela je nesrečno. Potem je vstala. »Moram iti.« Odnesla je pladenj in se ni vrnila. Osuplo sem strmel vanjo.


*b*Paige*b*
Debelo uro za mano, se je v sobo priklatila Kaya. Izgledala je kar dobre volje, a bila je videti rahlo pijana. Sumila sem, da se je poljubljala s kakšnim tipčkom. Briga mene, res. Naj se poljublja s komer se hoče. Res. Popolnoma njeno življenje. Jaz ji ne bom govorila o tem, da še nisem imela fanta, ona pa je imela že tri, pa še česa podobnega. Pustila sem jo pri miru. In tako je bilo še najbolje.
»Jaz grem prva pod tuš,« je zakrakala in stopila skoti vrata kopalnice. In tako sem čakala še pol ure. Ko se je vsa kremasta in dišeča odločila oditi iz savne, ki jo je ustvarila v kopalnici, sem vstala s postelje. Odšla sem v kopalnico in zaprla vrata. Spravila sem oblačila s sebe in stpoila pod tuš. Ko mi je voda stekla po laseh in obrazu, so vse skrbi kar odtekle iz mene. Bila sem lahka, kot peresce.

Po dveh minutah sva s Kayo sedeli na posteljah. Glavo sem zakopala v blazino. Zdela se mi je tako svilena. Vedela sem, da je to moja zadnja noč na Evermore. Hotela sem vsaj uživati stvar, ki sem jo zu vedno ljubila; Posteljo.


*b*Amy*b*
Kot senca sem se zatekla v drugo ulico. To se ne bi smelo zgoditi. Ne.

Jokala sem. Bilo me je strah. Prestrašena trinajstletnica bi bila lahko tarča za kogarkoli. Skrila sem se v senco in zakopala glavo v dlani. Ihtela sem, dokler nisem zaslišala njunega heheta.
»Pridi Amy. Ne boj se, mala.« Zarežala sta se in jaz sem se stisnila globje ob steno. Rigača sta in se smejala, meni pa je šlo na bruhanje. Vstala sem in se pomikala globje in globje v ulico. Nanadoma sem zaslišala renčanje in skoraj me je kap. Zvila sem se in se opotekla k steni. Prižela sem se k njej in čakala. Slišala sem renčanje in *i*njuno*i* kričanje. Ko je vse potihnilo, sem razprla oči. Pred mano je stal tiger. Zakričala sem in tzajokala, ko se mi je približal. In potem… se je spremenil. V rdečelasega fanta, čisto resnega, visokega in atletske postave. Zajel me je val slabosti, ko se je spremenil. Zagledala sem se v njegove lešnikove oči in ihtenje me je minilo.
»Si dobro?« je vprašal.

***
No, po dolgmu cajtu je tuki nov del. Kokr vidte sm dodala nov karakter. Upam, da vam je še zmeri ušeč. In spet se zahvaljujem vsem, ka všečkate mojo zgodbo, pe bkl pa tistim, ka jo komentirate. Res vm ne morem povedat, kolk mi to pomen, ker jaz od drugih zlo redko dobim pohvalo.
Mogoče bo ta zgodba zdej ratala boljpša, ker sm začela pisat v takih mislih, ka jih mamo vsi teh let in no, še zmeri se učim, zato bom še vidla, če bo zgoda od zdej naprej boljš napisana. Ne morem trdit, da je vsem všeč, ker mamo pač različne okuse. Ampak men že tist en komentar ogromn pomen.
No, zej bom pa nehala nakladat, pa bom raj napisala nove dele.
Lp,
loly