*b*36. POGLAVJE*b*


*b*Loyd*b*

En dan po tem so me spustili iz ambulante. Tudi Kayo so, a še ni bila čisto pri sebi. Nekako sem ugotovil, da nikoli ne bo. Bila je tiha in umaknila se je v ozadje. Prej pa je bila najbolj glasen človek, ki sem ga poznal. A nisem mogel skrbeti za Kayo. Preveč, res preveč sem se bal za Paige.
*i*Je še živa?*i*
*i*Kaj, če se ji je kaj zgodilo?*i*
*i*Kaj, če je ujeta?*i*
Ampak neprestano se mi je v glavi pojavljala podoba njenega trupla. Da leži na tleh, bleda, mrzla, njene oči so prazne, njeni lasje so v mlaki krvi…. Stresel sem se. *i*Samo to ne.*i* Neprestano mi je glas govoril: *i*Moral bi bolje paziti nanjo.*i*
Zelo težko se je bilo osredotočiti. Prvi izpit sem se izvlekel s trojko. Ampak bilo je preprosto preveč, preprosto nisem več zmogel stati križem rok, medtem ko je bila ona tam nekja zunaj, morda že mrtva. Zato sem tisto usodno noč odšel. Odprl sem okno in se nagnil čez, da bi se razgledal. S kotičkom očesa sem ujel drobno svetlobo, a je hitro izginila. Še enkrat sem pogledal naokoli in se premenil v veščo. Odfrfotal sem do roba gozda in se spremenil v podlasico. Smuknil sem skozi podrast in zrl v nebo. Zaslišal sem ukanje sove in se prihulil na tla. Sova je zletela mimo in nadaljeval sem pot. Nenadoma sem nekaj zavohal. Nek znan vonj. Po čarvniku. Ne… Stekel sem proti vonju. In sem jo našel.

Kaya je lomastila skozi podrast in nejevoljno godrnjala. Nenadoma jo je veja udarila v obraz.
»Av!« Vejo je porinila stran. Podrgnila se je po podlaketi in se ozrla naokrog. Razmišljal sem, ali naj grem v človeško obliko ali ne. V svoji zmedenosti sem to storil. Kaya je zaslišala pok, ko sem padel na vejo. Obrnila se je. Potem se ji je na obraz prikradlo olajšanje, ko me je zagledala.
»Prestrašil si me. Kaj počneš tu?« je vprašala.
»Enako kot ti.«
»Paige iščeš?«
»Ja.«
»Mislim, da sem našla sled.«
Presenečeno sem obstal. »Res?«
Pokimala je. »Vodi do reke. Pobegnila je po enaki poti kot jaz.« Pokazala je na pot, ki je odila globje v gozd.
»Potem pa greva,« sem rekel.
»Loyd, samo nekaj moraš vedeti. Ni je blizu. Pot vodi do reke in se potem konča. Naprej gre v reko.«
»Živa je,« sem zatrdil. Kaya je pokimala. Z dlanjo se je dotaknila tal in izgovorila besede v jeziku, ki ga nisem razumel. Nenadoma je iz tal prišla drobna svetlobna kroglica.
»To je sledilni urok. Poišče lahko kogarkoli kjerkoli,« je pojasnila. Kroglica se je začela premikati naprej in s Kayo sva ji sledila. Bila sva v vse globji temi. Gozd je postajal vse bolj gost. Lučka je še vedno vodila po Paigeinih sledeh. Nenadoma sva zaslišala šum. Kaya je ugasnila svetlobo. Zaradi strahu sem se prelevil v volka in prestašeno zarenčal.Šele zdaj sem se zavedel, da sva stala na jasi obsijani z mesečino. V gozdu je počilo in iz senc sta se izluščili postavi oblečeni v črno. Naredil sem korak nazaj in zarenčal. Postavi sta se nama približali. Prva je brez besed planila na Kayo. Še preden bi enako uspela storiti druga, se jo ugriznil v nogo. Bila je naravnost ogabna. Zato sem ga takoj izpustil. Ampak postava je že predirno zavreščala in se spremenila v dim. Presenečeno sem zazijal. Potem pa sem začutil močan udarec in spet sem bil človek. Roka mi je pokrila usta. Povsem mi je vzelo sapo. Poskušal sem se je otepsti, a sem bil prešibek.
»Tvoja vilinka je mrva,« mi je stvor, ki me je držal, siknil v uho.