Feliks je vedel, da Doris ni dobro. No, saj nikomur v razredu ni šlo dobro na matematičnem testu. A še vseeno je bila v njemu neka drobna iskra dobrota, ki mu je govorila, naj jo kljub porazu celotnega razreda razvedri.
Tako je tudi storil in ji takoj po šoli sledil na ulico v centru mesta. V nekem trenutku, ko je bila že sama brez svojih prijateljic, jo je ustavil in jo opomnil na včerajšnji dogodek: "Hej Doris, samo rad bi te vprašal, kako se ti je zdelo najino dobro včerajšnje delo?"
"Mislim, da je bil začetek zelo dober," je komentirala Doris, "vendar veš kaj mi je zdajle prišlo na glavo? Potrebujeva nekaj večjega, bolj opaznega."
Feliks si je popravil očala in skomignil: "Ni bilo to že dovolj dobro? Saj si videla, kako vesela sta bila moj starec in tvoja starka."
"Seveda sta bila, ampak želim povedati, da bo verjetno potrebno kaj več, če želiva prepričati Glawirja, da je vojna nesmisel."
"Kaj na primer?" je bil še kar zmeden rjavolasec.
"Trenutno mi nič pametnega ne pade na misel," je skomignila Doris. "Premišljevala pa sem nekaj o kakšnem dobrodelnem dogodku ali morda sejmu."
Feliks ob teh besedah ni bil več začuden, temveč presenečen. Preprosto ni mogel razumeti, kako bi lahko kaj takega storila, ko pa sta le mlada gimnazijca. Na to je rdečelaska odvrnila: "Si že kdaj slišal, da največ zmorejo tisti, od katerih se to najmanj pričakuje?"
"Seveda sem," je odvrnil Feliks. "Kljub temu pa se še vseeno resno sprašujem, ali bova to zmogla, Doris. Se zavedaš, da ni kar tako organizirati kaj takega pri najinih letih?"
"Se *i*ti*i*zavedaš, da nam v obratnem primeru grozi apokalipsa?" je nekoliko vzvišeno dejala Doris, zatem pa zazrla Feliksu direktno v oči. "To morava storiti, povedala sem ti. Saj bo šlo, zaupaj mi."
Ko je to izgovorila, je s hitrim korakom odšla stran in pustila sošolca samega v globokem razmišljanju. A ta vendarle ni ostal dolgo sam, saj je do njega kmalu prišel Saša ...
"Zdaj vem, zakaj te tako malokrat vidim!" je nenadoma glasno vzkliknil in si pogladil svoje gladke in dolge svetle lase. "Očitno si se našel punco, kajne?"
"Jaz ... em ... Samo pogovarjal sem se z njo!" je zajecljal Feliks. Skrbelo ga je kajti, da ga bo prijatelj spraševal podrobneje o temi pogovora. Kaj naj mu takrat reče? Resnice mu ne more povedati, lagati ... no, če je potrebno, je pač potrebno.
"O čem?" je kot pričakovano vprašal Saša.
"O rečeh," je Feliks odgovoril prvo, kar se mu je zdelo, zaradi česar mu je bilo že trenutek kasneje žal.
"Feliks, zakaj si tako neiskren in skrivnosten?" je v rahli jezi dejal Saša in njegova lica so postala nekoliko rdeča. "Ne samo zdaj, temveč tudi že zadnjih nekaj dni!"
"Samo pod stresom sem. Saj sem vama z mamo že razložil!" se je zlagal Feliks in v prsih ga je zato vedno bolj stiskalo in zdelo se mu je, da bolečina ne bo nikoli odnehala. "Samo pusti me na miru, prosim te ..." mu je naročil v upanju, da se bo bolje počutil, ko prijatelja ne bo več v bližini in se ne bo mogel nikomur več lagati.
Ni imel prav.
Tudi ko ga je Saša ubogal in izginil v neznano, se je Feliks še kar počutil tako grozno kot prej. Še hujše pravzaprav. Sprva ni vedel, od kod dodatna bolečina, a kmalu mu je začelo v glavi šumeti. Takrat se mu je posvetilo, da imajo verjetno tudi vrhovni povedati veliko laži, ki jih občutijo nedolžni kakor on ...