PisalnicaPrihajajoča apokalipsa, 24. del
0
V šoli smo menda zato, da pridemo domov z nekim novim znanjem, naši možgani pa se ogrejejo pred popoldanskim učenjem. Danes pri Feliksu žal ni bilo tako, vsaj pri uri zgodovini. Razlog? Pred njim je sedela Doris.
Njeni kodrasti rdečkasti lasje so bili povsod — večina na njenem stolu, nekaj pa tudi na Feliksovi mizi, natančneje na njegovem zvezku. Sprva ga je to rahlo motilo, saj mu nevedoč onemogoča pisanje, a trenutek zatem je že razmišljal drugače. Nenadoma so mu bili njeni sijoči lasje kot rdeče zlato in ti so ga tako presunili, da bi jih najraje zgrabil, da ne bi slučajno zapustili njegovega zvezka. Tako je popolnoma pozabil na rimski tabor, o katerem je govorila profesorica, temveč se je osredotočil na njene lasje, ki so mu postajali čedalje bolj všeč.
Najbolj pa mu je bilo všeč, ko je Doris občasno odmaknila lasje z obraza. Ali pa tisti trenutek, kadar je zamahnila z lasmi, da bi si jih otresla. Ti drobni momenti, prej komaj omembe vredne, so Feliksu zdaj postali bistvo.
Ne! Ne sme tako razmišljati! Kaj mu vendar je? Mora se skoncentrirati na pouk! Tako! Prijazno mora opozoriti Doris, naj odmakne lase in najprej pisati vse, kar profesorica govori o rimskem taboru. Oh, zdaj že govori o legijah! Kaj mu za vraga je?
Ding dong. Zgleda, da ga je prehitel zvonec ...
*
"Dwenir? Kaj pa ti delaš tukaj?" je bil presenečen gimnazijec, ko je na trgu nenadoma opazil svetlolasega velikana in se namrščil.
"Vse bom razložil, prej pa še prosim pripelji Doris," ga je pozval svetlolasi velikan.
"Ne morem, ker je trenutno preveč zaposlena na stojnici," ga je zavrnil Feliks
Dwenir za trenutek ni vedel, kaj naj mu odgovori, ko se je končno domislil: "Prav, potem pa ji boš predal moje besede. Torej, gre se za to, da sem vaju prišel opozorit."
"Opozoriti?" je ponovil Feliks s prestrašenimi temnimi očmi.
"Da, tako je in tudi nekaj potrebujem izvedeti, pa naj kar zdaj," je resno odvrnil Dwenir. "Zanima me, kako zelo uspešna je vajina akcija. Ker sem imel sam ogromno dela s tem, da te je Glawir vedno opazoval pri delu, in da te hkrati ni slišal, nisem imel kajti časa, da bi vaju spremljal, veš."
"Zelo dobro nama gre," je odgovoril Feliks. "Pa še nekaj, gospod — zakaj govorite v ednini, ko govorite o Glawirjevemu opazovanju? Zakaj opazuje le mene, ne pa naju z Doris?"
"Ker od ljudi pozna le tebe, vidi pa lahko le tiste, ki jih pozna," je bil jedrnat Dwenir. "Še opozorilo za vaju. Glawir namerava začeti vojno, zato ga moram zdaj prepričati v nasprotno, če ne bo prepozno."
"In kaj je tukaj opozorilo?" se je spraševal Feliks.
"Opozarjam vaju, da v tem trenutku ne moreta ničesar več storiti — vse, kar sta storila do sedaj, je edino, kar sta storila, kajti čakati ne moremo več."
Njeni kodrasti rdečkasti lasje so bili povsod — večina na njenem stolu, nekaj pa tudi na Feliksovi mizi, natančneje na njegovem zvezku. Sprva ga je to rahlo motilo, saj mu nevedoč onemogoča pisanje, a trenutek zatem je že razmišljal drugače. Nenadoma so mu bili njeni sijoči lasje kot rdeče zlato in ti so ga tako presunili, da bi jih najraje zgrabil, da ne bi slučajno zapustili njegovega zvezka. Tako je popolnoma pozabil na rimski tabor, o katerem je govorila profesorica, temveč se je osredotočil na njene lasje, ki so mu postajali čedalje bolj všeč.
Najbolj pa mu je bilo všeč, ko je Doris občasno odmaknila lasje z obraza. Ali pa tisti trenutek, kadar je zamahnila z lasmi, da bi si jih otresla. Ti drobni momenti, prej komaj omembe vredne, so Feliksu zdaj postali bistvo.
Ne! Ne sme tako razmišljati! Kaj mu vendar je? Mora se skoncentrirati na pouk! Tako! Prijazno mora opozoriti Doris, naj odmakne lase in najprej pisati vse, kar profesorica govori o rimskem taboru. Oh, zdaj že govori o legijah! Kaj mu za vraga je?
Ding dong. Zgleda, da ga je prehitel zvonec ...
*
"Dwenir? Kaj pa ti delaš tukaj?" je bil presenečen gimnazijec, ko je na trgu nenadoma opazil svetlolasega velikana in se namrščil.
"Vse bom razložil, prej pa še prosim pripelji Doris," ga je pozval svetlolasi velikan.
"Ne morem, ker je trenutno preveč zaposlena na stojnici," ga je zavrnil Feliks
Dwenir za trenutek ni vedel, kaj naj mu odgovori, ko se je končno domislil: "Prav, potem pa ji boš predal moje besede. Torej, gre se za to, da sem vaju prišel opozorit."
"Opozoriti?" je ponovil Feliks s prestrašenimi temnimi očmi.
"Da, tako je in tudi nekaj potrebujem izvedeti, pa naj kar zdaj," je resno odvrnil Dwenir. "Zanima me, kako zelo uspešna je vajina akcija. Ker sem imel sam ogromno dela s tem, da te je Glawir vedno opazoval pri delu, in da te hkrati ni slišal, nisem imel kajti časa, da bi vaju spremljal, veš."
"Zelo dobro nama gre," je odgovoril Feliks. "Pa še nekaj, gospod — zakaj govorite v ednini, ko govorite o Glawirjevemu opazovanju? Zakaj opazuje le mene, ne pa naju z Doris?"
"Ker od ljudi pozna le tebe, vidi pa lahko le tiste, ki jih pozna," je bil jedrnat Dwenir. "Še opozorilo za vaju. Glawir namerava začeti vojno, zato ga moram zdaj prepričati v nasprotno, če ne bo prepozno."
"In kaj je tukaj opozorilo?" se je spraševal Feliks.
"Opozarjam vaju, da v tem trenutku ne moreta ničesar več storiti — vse, kar sta storila do sedaj, je edino, kar sta storila, kajti čakati ne moremo več."
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
