Feliks je dolgo v noč tuhtal o tem, kar mu je povedal Saša. Se mu res splača razširiti svoj družbeni krog? Ali pa je vsak pomislek na druženje z Doris popolnoma odbit? Na koncu je prišel do sklepa, da ima prijatelj prav. Doris Stojan morda res ni bila čisto pri sebi, a konec koncev ni bila dekle s slabimi nameni. Dobra je bila. Za začetek.
Svojo trditev je Feliks želel preizkusiti že takoj naslednji dan v šoli. A stvari preprosto niso šle po načrtu. Feliks ni in ni mogel narediti prvega koraka, niti stopiti zraven nje. Tako se je že po minuti vdal v usodo in začel budno reševati matematično nalogo. Vendar kljub temu da je bil z mislimi popolnoma skoncentriran na nove in nove neznanke, je še kar premleval o svojem neuspehu.
Nenadoma pa je Rika vzkliknila in vsi so prihiteli k njej. Feliks je bil preveč zaposlen z vietovim pravilom, poleg tega mu ni bilo mar za trače.
»Za hudiča, tukaj!?«je čez trenutek slišal Gregorjev glas in rdečelas si je od šoka prekril svoja majhna usta.
»Moralo je biti ogromno krvi!« je vzkliknila Pija in si kot prej sošolec tudi sama prekrila usta.
Feliks je tedaj vedel, da sošolci ne govorijo le o preprostem traču, temveč, da gre za stvar bolj resne narave. Neumna matematika! Kdo ve, o čem pomemben je bilo govora! Vendar ne more samo iti tja in se jim pridružiti. Ne, on, Feliks Dolinar, ne vstopi kar tako v družbo, ampak sam pride stvari do dna.
Tako je tudi bilo.
Ko je bil čas za večerjo, je Feliks stopil do svojega stola, da bi povprašal starše kaj o tej šokantni zadevi. Njegov pogled pa nista ujela le njegova starša, temveč tudi veliko bolj glasna televizija, kot je bila običajno. Obrnil se je v pričakovanju, da bo videl to, kar je videval že dneve — porušene stavbe, sestreljena mesta, demonstracije za končanje vojn in takšne slabe novice. A videl je nekaj hujšega. Bil je celjski grad, Friderikov stolp, ki mu je bil tako znan, na njem pa truplo. Njegove oči se preprosto niso mogle navaditi, da se to dogaja na tem istem kraju, ki so ga že tolikokrat videle ...
"Včeraj je prišlo na celjskem gradu do umora ...," je ponovil Feliks in si od začudenja popravil očala, ki so mu nadležna lezla dol. O tem je govorila Rika!
"In jaz sem mislil, da je naše mesto dokaj mirno," je zavzdihnil Feliksov oče trenutek kasneje in prekrižal roke.
"Saj veš, da svet ni več tak, kakršen je bil v naših dneh," je odvrnila mama in v njenem glasu je odseval njen strah. "Mislim, tudi tokrat ni bilo sila lepo, a zdaj ... zdaj je huje."
"Kaj je hujše?" je radovedno vprašal Feliks in njegove temne zenice so se razširile.
"Ne vidiš sam?" ga je odgovoril oče. "Vojne v nedogled, častihlepni politiki, atentati in tudi umori v i*mirnih*i krajih."
»Kaj točno se je sploh zgodilo na gradu?« ga je prekinil sin in si skozi rahlo zarošena očala ogledoval očetov namrščen obraz.
Mama je zavzdihnila, si zataknila svoje ravne in sijoče plamene za ušesa ter spregovorila: »Našli so jo danes zjutraj, ko so se nekateri drugi turistični vodniki pripravljali na nove oglede. Bila je … Leja.«
Feliks je opazoval mamin žalostni obraz, po katerem so tekle velike in debele solze in ji razmazale vijolično maskaro. »Kdo je Leja? Si jo poznala?«
Oče si je šel z roko čez svoje tanke svetle lase, nato pa je stopil do žene in jo objel preko ramen ter ji ponudil robček. Feliks je ravnokar stopil bliže k njima, ko mu je mami odgovorila: »Leja Vrhovec je bila moja sošolka v srednji šoli. Vse to je preveč šokantno, ko pa se je tako dobro spominjam …«
»Najboljši prijateljici?« je pomislil Feliks in oče mu je pritrdilno pokimal, medtem ko je žena še kar naprej ihtela, ovita v žalost in šok.