Šolski hodniki so polni kot vedno, a zame se vse sliši kot pod vodo. Še vedno slišim Linine besede, kot bi bile zataknjene v tvojih ušesih.

"Zdaj je prepozno."

Naenkrat vidim njo in Lovra. Skupaj. Smejita se nečemu, kar reče. Ona ga bežno prime za roko, potem jo spusti. Nisem čisto prepričana, če sem to res videla. Ampak to je dovolj.

Vedi: ne naredi nečesa zlobnega. Samo nekaj impulzivnega.

Odprem telefon. Imam sliko Line, iz poletnega tabora – takšno, kjer je objokana, potem ko je imela panični napad po igri z zaprtimi očmi v gozdu. Spomnila sem se, kako mi je šepetala: "Samo ti ne povej nikomur, okej? Samo ti."

Objavim jo v skupni skupini. Brez komentarja. Samo sliko.

Čez eno uro.
Telefon se mi ne neha oglašati. Obvestila. Ena punca mi pošlje sporočilo: "A si ti to objavila? Zakaj? Gala, wtf?"
Potem vidim Emino sporočilo: "To ni okej. Poklicala me je v joku."

In potem – ping. Lina.

"Nisem mislila, da me sovražiš. Ampak okej. Zdaj veš, kako je, ko nekdo izdaja tvoja čustva. Upam, da se je splačalo."
In potem – slišim svoj ime.
»Gala!«

Dvignem pogled. Lovro. Sedi na robu kamnite ograje pri vhodu, z nahrbtnikom ob nogi in tistim svojim rahlo zmedenim pogledom,