danes... danes sem skoraj umrla od sramu.
Med glavnim odmorom sem šla z Emo v knjižnico. Vzela sem dnevnik s sabo – ja, vem, glupo, ampak počutim se bolj varno, če je blizu. Pospravila sem ga med učbenike v torbo, čisto spodaj, medtem ko sva midve nekaj brskali po knjigah.

Ko sem se vrnila v razred... torba je bila premaknjena. In dnevnik? Bil je venomerjen. Srce mi je začelo razbijati, kot da mi bo skočilo iz prsi. Hitro sem ga odprla in... ena stran je manjkala.

Stran. Je. Manjkala.

Tista. Z Lovrom. In Lino. In žogo.

Komaj sem preživela ostale ure. In potem, po pouku, sem videla Lino na hodniku, kako stoji ob svoji omarici s stisnjeno čeljustjo in tisto stranjo iz dnevnika v roki.

Ni nič rekla. Samo pogledala me je in vprašala:
"A to si ti mislila, ko si rekla, da ti je vseeno?"

Hotela sem nekaj reči. Razložiti. Ampak nič ni prišlo ven. Samo stala sem tam kot kip, medtem ko me je gledala z očmi, ki so bile skoraj... žalostne. Ne jezne. Samo razočarane. In to je bilo še huje.

Ona je potem rekla:
"Veš... če bi mi povedala, ti ga ne bi 'vzela'. Samo… mogoče bi se mu sama ne približala. Ampak zdaj? Zdaj je prepozno."

In odšla je.

Ideje za nadaljevanje: povejte vi