PisalnicaRojena v Azkabanu 22. del
7
ZADNJI DEL, KI GA IMAM V NAPREJ SPISANEGA :(
"Remus!" je zakričala in oči na široko odprla z grozo v očeh. V sekundi so jo noge same pognale po dolgem prehodu, ki je vodil do koče, kjer je bil zaprt njen prijatelj. Bila je njuna četrta polna luna in Jade ni pričakovala nič drugega, kakor da bo vse šlo kot po maslu. Dolg rjav volnen lopič je plapolal za njo kakor konjska griva.
"Prihajam, zdrži!" je zaklicala v odgovor na še več krikov bolečine, ki so odmevali po dolgem predoru. Odbijali so se od zidov in potovali skozi trohel zrak, ravno tako kot so misli potovale po Jadini glavi.
Zdelo se ji je, kakor da teče za svoje življenje. Verjetno je res, toda Jade De'Groove je tekla proti nevarnosti. Vedela je, da jo lahko Remus pokonča z enim zamahom roke, toda njena prioriteta je bila, da pride na cilj, še preden bo transformacije konec in svojemu prijatelju prihrani nekaj bolečine ob preobrazbi.
Njegovi kriki so bili parajoči. Trgali so zrak in kite v Jadinem srcu eno za drugo. Tekla je in tekla in ušiv predor se ji je zdel daljši kot pot na Bradavičarko. Nazadnje, ko je tako tekla je bežala pred Siriusovo sestrično. Zdaj beži k volkodlaku.
Končno je lahko v daljavi razločila bežne obrise težkih vrat, ki so bila na njeno srečo zaprta. Večji problem bi bil, če bi ji Remus ušel ven.
"Rem, drži se, prav?" je zaklicala in se skoraj vrgla na kolena, da je lahko pokukala skozi ključavnico, da bi videla, v kateri fazi transformacije je njen prijatelj.
Zdrznila se je, ko je ugotovila, da skoraj tik pred vrati stoji skoraj celotno preobraženi volkodlak. Bil je veliko večji, kot si ga je predstavljala. Remus ni bil pretirano visok, kar pa ni držalo za njegovo obliko volkodlaka. Jade je obraz odmaknila s špranje na vratih in sedla tako, da je bila s hrbtom naslonjena nanje. Globoko je vdihnila; premisliti je morala, kako se ga bo lotila.
Kaj hitro pa jo je iz misli vrgel glasen tresk in sunek na površino vrat, ki jo je stresek skoraj tako, kot bi jo potres. Zmrazilo jo je in lahko je čutila, kako so se vse njene okončine nenadoma zdrznile. Še enkrat je pogledala skozi luknjo in ugotovila, da se Remus zdaj zaletava v vse mogoče, tudi v vrata. Pohištvo je bilo prevrnjeno in lahko je slišala praskanje krempljev po stenah.
Sklenila je, da bo čakala na pravi trenutek, ko bo Remus obrnjen stran od nje in ga bo lahko zadela z ohromitvenim urokom. Vedela je, da na volkodlaka ne bo vplival več kot kakšno sekundo ali dve, toda bilo ji je znano tudi, da je njen dotik zanj lahko močnejši kot kateri koli urok, ki bi ga lahko izvedla. Bil je celo močnejši od lune, toda ni je v celoti premagal.
Zastal ji je dih, ko je opazila, da je njen prijatelj na drugem koncu sobe, kjer mrcvari fotelj. Vedela je, da je to njena priložnost in ni je smela zapraviti za nobeno ceno, še posebej pa ne za čisto strahopetnost.
"Alohomora," je tiho zašepetala in oči so se ji razširile, ko se vrata niso odprla. Poskusila je še enkrat, nič.
Nato je vrata začela puliti na silo in skoraj nemogoče bi bilo, da bi se odprla. Nato jo je prešinilo. Remus je na vratih zagotovo uporabil zaščitni urok, ali celo dva. Verjetno ji je želel preprečiti vstop v sobo, toda trmasti Jade je le redko kaj tako prekrižalo pot, da je v celoti obupala.
"Bombarda!" je zašepetala tako glasno, kakor glasno je pač mogoče šepetati in vrata so naenkrat eksplodirala v prah. Nasmehnila se je, ker ji je uspelo, toda nasmešek ji je zamrl iz ust, ko je pred sabo zagledala postavo ogromne zveri, ki je bila višja od nje za kakšna dva metra, strmela pa je naravnost v njene oči. In volkodlakove oči so bile edina stvar, ki so ji dale vedeti, da se pod temi čekani, kremplji in dlakami skriva njen prijatelj.
Potrebovala je trenutek ali dva in še preden se je sploh lahko dobro zavedla, je zver že planila proti njej. Grabila je s tacami proti njej in Jade je lahko čutila cmok, ki se ji je postopoma kuhal v grlu. Oplazila jo je po rami in ji pretrgala volnen jopič, ki ga je nosila in je bil zdaj premazan s krvjo. Toda nenadoma je ujela priložnost in zgrabila Remusa za taco, s katero jo je oplazil. Nemudoma se je skrčil in padel po tleh, kot bi ga zadela s kletvijo križanih. Zvil se je v majhen klobčič, kot so se zvijali majhni kužki v očetovi prodajalni, ko jih je bilo strah. Oddahnila si je, toda ni izpustila tace. Sedla je na tla poleg svojega prijatelja in izmučena samo čakala.
Segla je po njegovem kožuhu in nežno izpustila njegovo taco, medtem ko je on zaspal kot ustreljen.
"Remus!" je zakričala in oči na široko odprla z grozo v očeh. V sekundi so jo noge same pognale po dolgem prehodu, ki je vodil do koče, kjer je bil zaprt njen prijatelj. Bila je njuna četrta polna luna in Jade ni pričakovala nič drugega, kakor da bo vse šlo kot po maslu. Dolg rjav volnen lopič je plapolal za njo kakor konjska griva.
"Prihajam, zdrži!" je zaklicala v odgovor na še več krikov bolečine, ki so odmevali po dolgem predoru. Odbijali so se od zidov in potovali skozi trohel zrak, ravno tako kot so misli potovale po Jadini glavi.
Zdelo se ji je, kakor da teče za svoje življenje. Verjetno je res, toda Jade De'Groove je tekla proti nevarnosti. Vedela je, da jo lahko Remus pokonča z enim zamahom roke, toda njena prioriteta je bila, da pride na cilj, še preden bo transformacije konec in svojemu prijatelju prihrani nekaj bolečine ob preobrazbi.
Njegovi kriki so bili parajoči. Trgali so zrak in kite v Jadinem srcu eno za drugo. Tekla je in tekla in ušiv predor se ji je zdel daljši kot pot na Bradavičarko. Nazadnje, ko je tako tekla je bežala pred Siriusovo sestrično. Zdaj beži k volkodlaku.
Končno je lahko v daljavi razločila bežne obrise težkih vrat, ki so bila na njeno srečo zaprta. Večji problem bi bil, če bi ji Remus ušel ven.
"Rem, drži se, prav?" je zaklicala in se skoraj vrgla na kolena, da je lahko pokukala skozi ključavnico, da bi videla, v kateri fazi transformacije je njen prijatelj.
Zdrznila se je, ko je ugotovila, da skoraj tik pred vrati stoji skoraj celotno preobraženi volkodlak. Bil je veliko večji, kot si ga je predstavljala. Remus ni bil pretirano visok, kar pa ni držalo za njegovo obliko volkodlaka. Jade je obraz odmaknila s špranje na vratih in sedla tako, da je bila s hrbtom naslonjena nanje. Globoko je vdihnila; premisliti je morala, kako se ga bo lotila.
Kaj hitro pa jo je iz misli vrgel glasen tresk in sunek na površino vrat, ki jo je stresek skoraj tako, kot bi jo potres. Zmrazilo jo je in lahko je čutila, kako so se vse njene okončine nenadoma zdrznile. Še enkrat je pogledala skozi luknjo in ugotovila, da se Remus zdaj zaletava v vse mogoče, tudi v vrata. Pohištvo je bilo prevrnjeno in lahko je slišala praskanje krempljev po stenah.
Sklenila je, da bo čakala na pravi trenutek, ko bo Remus obrnjen stran od nje in ga bo lahko zadela z ohromitvenim urokom. Vedela je, da na volkodlaka ne bo vplival več kot kakšno sekundo ali dve, toda bilo ji je znano tudi, da je njen dotik zanj lahko močnejši kot kateri koli urok, ki bi ga lahko izvedla. Bil je celo močnejši od lune, toda ni je v celoti premagal.
Zastal ji je dih, ko je opazila, da je njen prijatelj na drugem koncu sobe, kjer mrcvari fotelj. Vedela je, da je to njena priložnost in ni je smela zapraviti za nobeno ceno, še posebej pa ne za čisto strahopetnost.
"Alohomora," je tiho zašepetala in oči so se ji razširile, ko se vrata niso odprla. Poskusila je še enkrat, nič.
Nato je vrata začela puliti na silo in skoraj nemogoče bi bilo, da bi se odprla. Nato jo je prešinilo. Remus je na vratih zagotovo uporabil zaščitni urok, ali celo dva. Verjetno ji je želel preprečiti vstop v sobo, toda trmasti Jade je le redko kaj tako prekrižalo pot, da je v celoti obupala.
"Bombarda!" je zašepetala tako glasno, kakor glasno je pač mogoče šepetati in vrata so naenkrat eksplodirala v prah. Nasmehnila se je, ker ji je uspelo, toda nasmešek ji je zamrl iz ust, ko je pred sabo zagledala postavo ogromne zveri, ki je bila višja od nje za kakšna dva metra, strmela pa je naravnost v njene oči. In volkodlakove oči so bile edina stvar, ki so ji dale vedeti, da se pod temi čekani, kremplji in dlakami skriva njen prijatelj.
Potrebovala je trenutek ali dva in še preden se je sploh lahko dobro zavedla, je zver že planila proti njej. Grabila je s tacami proti njej in Jade je lahko čutila cmok, ki se ji je postopoma kuhal v grlu. Oplazila jo je po rami in ji pretrgala volnen jopič, ki ga je nosila in je bil zdaj premazan s krvjo. Toda nenadoma je ujela priložnost in zgrabila Remusa za taco, s katero jo je oplazil. Nemudoma se je skrčil in padel po tleh, kot bi ga zadela s kletvijo križanih. Zvil se je v majhen klobčič, kot so se zvijali majhni kužki v očetovi prodajalni, ko jih je bilo strah. Oddahnila si je, toda ni izpustila tace. Sedla je na tla poleg svojega prijatelja in izmučena samo čakala.
Segla je po njegovem kožuhu in nežno izpustila njegovo taco, medtem ko je on zaspal kot ustreljen.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uauuuuuuuu!!!!!!!!!!!!!!! Nadaljuj, prosim! Ful mi je všeč!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Če je zo zadnji del v naprej napisan, samo vprašam boš še nsprej objablhala vsak dan???:heartpulse:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
