Že naslednji dan so se zaradi Jadine neučakanosti odpeljali do Londona na Prečno ulico. Jade je že bila tam večkrat in bilo ji je všeč, saj je bilo vse tako živo in magično, za razliko od spodnjega Stokesa, kjer je bilo vse izjemno pusto, enako in dolgočasno.

Ob prihodu je Jade razvila pergament, na katerem je bil napisan seznam potrebščin za njeno prvo šolsko leto. Od knjig, peres, kotlov in palice, vse je bilo na njem. Vzela je kemični svinčnik iz žepa, bil je ena njenih najljubših bunkeljskih pogruntavščin, ker je bil veliko manj neroden, kot peresa in ga nisi potreboval namakati vsako minuto, temveč je samostojno pisal tudi po več mesecev, odvisno kako pogosto si ga mučil.

Najprej so bile na seznamu knjige, po katere so odšli k Flourish and Blotts. Imeli so jih zložene kar po letnikih, da študenti niso potrebovali zapravljati časa z neskončnim iskanjem. Knjig je bilo osem in vse je med čakanjem pred blagajno bežno prelistala. Najbolj jo je fascinirala Magične živali in njihovi ekosistemi, toda Standardna knjiga urokov ni bila nič manj zanimiva. Njen oče je z zanimanjem listal Čarobne napoje, medtem ko je mama zapustila vrsto in odtavala do kuharic, kjer je našla neko na razprodaji in jo kaj hitro nesla nazaj k njima.

Tako so odšli s polno lahkotrpno vrečo knjig. Čarovniki so si pomagali z raztezalnimi uroki, Figgova pa sta prisegala na lahkotrpne vreče, ki res niso povečale prostornine, ampak so predmetom zmanjšale težo, kar je bilo zlata vredno.

Naslednja postaja je bila trgovina adam Malkin, kjer so kupili plašče, klobuke in ostala čarovniška oblačila, ki jih je Jade potrebovala.

Po vseh teh bolj odraslih zadevščinah je Jade dobila v roke deset guldov in nekaj drobiža, da si je šla sama kupit palico in ostale malo bolj pisarniške potrebščine. Starša sta ji povedala, da si lahko s preostankom kupi karkoli želi, toda ona je najprej razmišljala, kaj vse na spisku še more prečrtati. Odločila se je, da palico kupi nazadnje, ker je to najbolj razburljivo.

Tako je najprej kupila kotel in luske, ki jih je potrebovala za napoje, nato pa odšla kupit peresa, črnilnike, pergament in zvezdogled. Svoji zbirki je dodala tudi kamen, ki naj se bi zagrel, če sprejmeš napačno odločitev in sklenila je, da ji bo pomagal na izpitih.

Veselo je odskakljala iz trgovine preko ulice do Olivandra, prodajalne palic. Odprla je vrata in zazvonilo je, ona pa je stopila pred prazno blagajno in pogledovala okoli, če ima kdo namen priti. Šele čez kakšni dve minuti je izza vogala pokukal star in rahlo prismuknjen gospod Olivander.
"Ah oprosti, slabo slišim odkar je nekdo včeraj zamahnil s palico in ustaril nov veliki pok tik ob moji glavi," je povedal in se stresel, nato pa odcepetal za pult, pred katerim ga je čakala Jade.
"No, koga pa imamo tukaj," je rekel bolj sam sebi in deklica je odgovorila: "Ime mi je Jade," ter se živčno nasmehnila.
"De'Groove? Pa saj si čisto podobna svoji mami, ko je bila tvojih let. Očarljiva mlada dama je bila, izgledala je čisto nedolžno, ampak nato je postala vrag!" je povedal, Jade pa je od neugodja umaknila svoj pogled, kar je opazil tudi čarovnik: "Ne razumi narobe, nimam predsodkov do nikogar tukaj. Ravno prej sem videl Blacka, ki ni nehal žlobudrati o tem, da bi rad v Gryfondom, pa naj bo, razbojnik mali," se je zasmejal in mlada čarovnica je stopila bližje.

"Predvidevam, da si prišla kupit palico, ne pa klepetat z norim starcem," je omenil Olivander in Jade je pokimala tako, da bi izgledala čim manj nesramno. "Torej, če razmislim... Kita zmajevega srca, leska, precej upogljiva. Samo da najdem... Ah! Tukaj je!" je zaklical po nekaj minutnem lovu med kupi identičnih škatel za palice. Vzel je eno, stopil z lestve in ji jo podal, ter ji v znak, da naj zamahne, pokimal. Jade ni čakala dolgo; zamahnila je v levo stran prodajalne, da ne bi ubogemu čarovniku odvzela še sluh desnega ušesa. Zaslišal se je glasen pok in padel je lestenec v sosednji sobi. Mlada čarovnica se je hitela opravičevat, toda sivolasec je le zamahnil z roko, češ da se dogaja vsakič, ko kdo poskuša kupiti palico. Tako sta poskusila še eno; imela je samorogovo dlako ter akacijev les in bila je celo zavita kot sam samorogov lok, kar je Jade godilo. Toda padel je še drugi lestenec in Olivander je filozofsko sedel na stopnico svoje lestve ter se zamislil, ona pa je le nerodno stala tam in čakala, da ga bo kaj prešinilo.

In res ga je, vstal je in tlesknil. "Še nekaj bova poskusila, draga moja. Nisem si mislil, da bom to palico kdaj prodal, toda resnično mislim, da bi bila prava zate. Edina je še, ki je ostala od palic, ki jih je naredil moj oče in že vrsto let išče lastnika," ji je povedal in zasvetile so se ji oči, sploh ko je izvedela, kako posebna je morda posledično njena palica. Stari coprnik se je odmajal v skladišče, kjer je kar nekaj časa robantil in ropotal na ves glas, preden je ves skuštran končno prišel nazaj z zguljeno staro škatlo. Iz nje je vzel eno izmed najbolj nenavadnih palic, ki jih je Jade kadarkoli videla. Izgledala je kot kup zavitih vej, ki so bile trdno ovite in spletene skupaj. "Umetno zalesenel bršljan, neprožna. Notri je dlaka kelpija, takšnih že dolgo ne delamo več, preprosto je dlake pretežko dobiti. Tale je ravno tista, katere dlako nam je daroval sam Salamander Scamander, ko je preminul njegov kelpi. Na, poskusi že!" ji je velel, ona pa se je poskusila spomniti, kdo za tristo trolov je že Salamander Scamander.

Prijela je palico in kot v hipu ji je sedla v roko, zato je z njo zamahnila in okoli nje je splavala prelepa zlata meglica, ki se je izvila iz palice. "Ah, pa je končno dobila dom!" se je razveselil Olivander in se nasmehnil tako široko, da je Jade že mislila, da mu bodo počile ustnice. Zahvalila se mu je za trud in mu plačala sedem guldov, kolikor je bila palica vredna. Spravila jo je za pas in na poti iz trgovine pomahala mojstru čarobnih palic v slovo.

Ustavila se je ob strani ulice in pogledala na seznam, ter se res prepričala, da ima vse. Odkljukala je še palico in se ponovno zastrmela v seznam. "Greš tudi ti v prvi letnik?" je zaslišala za svojim ušesom deški glas in sunkovitoma se je obrnila nazaj, kjer je stal fant njene starosti. Imel je mršave kot oglje črne lase in očala na nosu.

"Pa že," je odgovorila in pospravila seznam. "Kdo sploh si?"
"James Potter, pa ti?"
"Ime mi je Jade," ni izgubljala časa s priimkom, dokler ni bilo treba.
"Torej Jade, bi sedela z mano na vlaku? Živim bogu za hrbtom v Godricovem dolu, kjer so starci daleč na okoli, pa ne poznam nikogar, tako da si obsojena name!" je hudomušno rekel.
"Na tvojo srečo še nisem z nikomer dogovorjena, tako da velja!"
"Dobro potem, zdaj si ne smeš premisliti! Torej, kam si namenjena?" je vprašal in si popravil očala.
"Kaj pa vem, mislim da nikamor več. Mogoče v slaščičarno," je bolj na glas razmišljala, kot pa odgovorila.
"Greš z mano v trgovino za šaljivce?"
"Ni moj teren, ampak grem."

Odpravila sta se gor po ulici in na ves glas čebljala o vsem mogočem, večinoma pa o Bradavičarki. Kako si on želi v Gryfondom in kako je njej vseeno, kako se on veseli quidditcha, ona pa boji višin. Odprla sta težka vrata prostorne trgovine in se razgledala po njej. Jamesu so v oči padle šale in potegavščine, Jade pa zanimivi predmeti, kot je bilo pero, ki je pisalo kar samo, ti pa si mu narekoval. Brž je vzela enega in stekla k Jamesu, ki si je ogledoval superlepilne karamele, ki jih je bilo nemogoče spraviti iz zob, ko si jih enkrat dal v usta. Žepe je imel že polne govnobomb in dopolnil jih je še z superlepilkami.

Odpravila sta se do blagajne, kjer sta za vse plačala, nato pa se pred trgovino poslovila in si obljubila, da bosta ostala prijatelja.