Hi :wave:!
Tokrat sva zamenjali vrstni red - 13. del je napisala Cookgirl1, 14. pa jaz (#sedmošolka). Uživajte v branju :wink:!


13. Del
Čez nekaj dni sva se dobila v Romeovi sobi. Oba sva bila bolj napeta zaradi stvari ki se je zgodila par dni nazaj. Ni trajalo dolgo da se je Romeo oglasil: "Kaj misliš da bo naslednja stvar ki jo bosta tvoja starša naredila?". "Ne vem zagotovo nič dobrega. Sedaj je samo pomembno, da ju podrobno opazujeva in te zaščitiva." "Pomembno je da ostaveva skupaj . Ladja bo kmalu pristala in najine tegobe se bodo kmalu končane." reče Romeo. "Misliš?", ga vprašam. "Ne mislim vem, dokler sem s tabo ni noben iziv pretežek.". To je rekel in me umirjeno poljubil na lice. "Ne bodi tako napeta. Poskusi se sprostiti. Tvoja starša pa spet nista tako mogočna." Kljub temu, da se nisem popolnoma strinjala sem pokimala. Nekaj časa sva umirjena sedela potem pa sva zaslišala neko glasbo, ki je prihajala iz jedilnice.

14. Del
Glasba iz jedilnice - za katero sem zdaj ugotovila, da je klasična - še kar ni ponehala.
"Romeo, slišiš tisto glasbo?" sem vprašala.
"Da, jo," je odgovoril Romeo.
Nato je vstal in mi ponudil roko. Še kar sem sedela in ga gledala, kaj bo rekel.
"Bi šla plesat," je vprašal in za nekaj sekund sem se zasmejala. Napaka.
"V tvoji sobi?" sem začudeno vprašala.
"Da," je odgovoril.
"V redu," sem odvrnila in vstala.
Prijel me je za boke in bilo je res lepo, jaz pa njega za ramena in začela sva plesati. Sploh nisem vedela, kaj pleševa. Mislim, da je bil valček. In ravno, ko mi je šlo malo bolje, sem mu stopila na čevlje.
"Oprosti, res nisem dobra v plesu," sem se opravičila.
"Jaz tudi ne, ampak saj ni pomembno. Saj sva sama," je odgovoril. Zelo sem bila vesela, da je kar dobro sprejel mojo nesposobnost.
Tako sva v miru nadaljevala. Opazila sem, da tudi on ni prav spreten v plesanju. Ampak vsaj stopil mi ni na čevlje, kot jaz!
Nenadoma je spustil roke iz bokov in prijela sva se za roko in se hitro vrtela po tleh.
"Kaj pa je to ...?" sem začudeno vprašala, ko sva se začela vrteti vse hitreje.
"Tole je bolj zabavno kot valček prej, ne misliš," je odgovoril in zavrtela sva se še hitreje.
"Ne bi malo upočasnila," sem vprašala, a me ni poslušal. Kmalu sva se začela vrteti tako hitro, da se mi je začelo malo vrteti - in verjetno tudi njemu - ter oba sva se glasno zasmejala. Res je imel prav, to je bilo veliko bolj zabavno od valčka ali karkoli že je bilo tisto prej!