Haaaaiiiii dans je mau khm dalši deu in velik sprememb se je zgodil ampk tak je lajf....
upam da vm bo vsec poleg tega pa sm začela dajat naslove heheh
LOVE U<3
rox4U
pa začnimo....
*i* stay positive! *i*



-------------------------------- <3


*b* Vrnitev 46. DEL *b*

Sprehajam se po Londonskih ulicah. Nič se ni spremenilo. Fasade zgradb so še vedno stare in obrabljene in turisti se še niso naveličali velemesta. Edina sprememba, ki jo do zdaj občutim je vsiljiv mraz. Tesneje se ovijem v svoj plašč neke bogate znamke in ovratnik pletenega puloverja dvignem k ustnicam. Mesto ovija megla in mračno vzdušje katerega ne odpravijo niti božične lučke in stojnice z vročimi čokoladami in florescentno rožnatimi, sladkornimi penami. Bližam se avtobusni postaji. Vsak korak je težji. Ni več enako. Pred letom dni se bi do postaje primajala z Emily, Timom ali Alexsom nikoli pa sama. Pomislim na Carlosa in Ello. Kako grozno ju pogrešam a pogoltem cmok v grlu ter skočim na najbližji avtobus, ki pelje do soseske kjer živi Emily. Avtobus je prepolen. Ljudje se drenjanjo in si skušajo izboriti sedež medtem, ko jaz s steklenim pogledom zrem nekam v daljavo. Predramim se šele, ko avtobus zavije in skoraj padem po tleh a me ujame močna roka. Dvignem pogled in odprem usta, da bi se zahvalila a pred sabo zagledam fanta, ki mi vzame sapo. Opotečem se ter si zataknem koder las za ušesa in se odkašljam. Fant se nasmehne in pokaže svoje bele zobe prepletene z zobnim aparatom, ki se v modri barvi na njegovih zobeh svetijo kot majhni diamanti. Prisežem, da še nikoli nisem videla lepših zvezdic. Zajamem sapo.
“Ni zakaj.”
Se nasmehne fant ter si razmrši svoje kostajeve lase. Njegove oči me zmedejo. So nekaj posebnega. Ne le, da so zeleno- modre temveč v njih je odtenek turkizne barve. Vrnem mu zadržan nasmeh.
“Zakaj si izbrala avtobus? Ne veš, da je ob takih urah prepolen? Lahko bi šla z podzemno železnico.”
Govori naprej. Skomignem.
“Znaš govoriti?”
Vpraša in se skloni, da ujame moj pogled.
“Ja.”
Ledeno odgovorim ter ga brezbrižno premerim. Pri vseh to deluje, če želim napraviti vtis, da mi je vseeno; a pri njemu ne. Zareži se ter iz žepa potegne telefon. Tako... Najinega prvega pogovora je bilo konec. Izstopim na naslednji postaji. Soseska kjer živita Emily in Tim je tiha in temačna. Prazna. Polna pričakovanja stopim na prag njune hiše ter pozvonim. Vrata mi odpre visoko, vitko dekle z visokimi ličnicami in medlih, sivih oči. To ni Emily še manj pa Jane. Namrščim se. Sem pozvonila pravi vili? Nagnem se nazaj, da preverim hišno številko, ki je prava.
“Hej? Kdo si?”
Zajedljivo vpraša dekle ter prekriža roke na prsih. Divgnem obrv.
“Kje je Emily?”
Počasi vprašam. Dekle me srepo pogleda nato pa zakliče ime, ki mi pošlje krvi po žilah hitreje kot jo lahko srce ali elektrika: “TIIIIIIIIIMMMMMMM!”
Zaslišim hitre korake, napetost narašča in nato zagledam njega. Obraz se mi pomrači, ko ga zagledam. Videti je... Zrelejši... In vsekakor je višji. Čeprav je grozno mrzlo je oblečen v preprosto belo majico z kratkimi rokavi in sivo trenirko. Njegove temne oči se razširijo, ko me zagleda in čeprav ima tako temne oči, da se zenice ne vidijo vem, da jo se tudi one maksimalno povečale.
“C...Carol?”
Počasi izgovori moje ime ter me nejeverno pogleda. Ne zmenim se za njegovo razburjenje.
“T...Tim?”
Ga oponašam ter se zarežim. Tudi on se nasmehne ter zardi. Nerodno se objameva.
“Spremenila si se...”
Tiho reče ter me počasi premeri.
“Ti tudi.”
Priznam.
“Ampak na bolje.”
Nadaljuje in jaz ga boksnem v rebra. Spet se smejiva.
“Kaj počneš tuk...”
Nadaljuje a ga prekine dekle, ki je začuda še vedno tukaj. Groza, nisem vedela, da ima sposobnost nevidnosti... Hehe...
“Khm, khm... Tim? Me boš mogoče predstavil?”
“Aja, oprosti. Carolina to je moja punca Fiona, Fiona to je Carolina moja...”
“Dobra prijateljica.”
Zaključim in ga rešim iz nerode situacije. Čeprav se trudim ne morem popolnoma prekriti raztresenoti v svojem glasu. Tim ima... PUNCO?! Zato se mi ni javljal na telefon. Stavim, da ves čas tičita skupaj. Na srečo nas reši Emily, ki ravno priteče k meni naravnost v objem. Silovito ji vrnem objem. Prerasla me je za kakšen centimeter ali dva. Zavrtiva se in se zahihitava Joj, kako sem jo pogrešala!
“Srček moj!”
Zacvili Emily ter me tesneje objame.
“Kje si bila?”
Me vpraša, ko se ločiva. Vse ji povem. Vse. Skupaj se odpraviva v njeno sobo in pustiva Tima in Fiono sama. V Emilyini sobi na postelji sedi Jane in zre v tablico. Ko prideva v sobo dvigne pogled z ekrana in zadržano pokima. Šele zdaj opazim kako zelo sta si dvojčici različni. Butnem se poleg Jane in Emily skoči poleg mene. Medtem, ko ji pletem kito mi Emily pripoveduje.
“Jane so končno dovolili študij na gimnaziji za znanost.”
“To je krasno!”
Vzkliknem in nevede izpustim šop Emilynih las, ki naj bi spadali v kito. Izvem tudi, da Tim ne pleše več baleta temveč se je posvetil športni karieri. Sploh nogometu. Naj mu bi šlo odlično in, da je že precej zaželen v klubih v okolici in notranjosti Londona. Zoe je v New Yorku in Alex je dobil že ogromno pomembnih vlog v Londonski operi. Emily se je odločila za poklic učiteljice in vzgojiteljice in moram priznati, da ji bo odlično pristajalo saj je zlata duša in otroci jo bodo imeli radi. Počasi ugotvim, da je naša baletna “grupa” z mojim odhodom popolnoma razpadla. Prijatelji so našli nove interese in postavili sebe pred ples in vesela sem za njih. Prav za vsakega. Posebej.
“Poleg tega paaaaaaa ti moram še nekaj povedatiiiii!”
Je zacvilila Emily. Jane je nemudoma zardela in blazino vrgla točno v sestrin obraz. To Emily ni zamotilo. Zahihitala se je ter si obliznila ustnice. To je bil znak, da namerava povedati nekaj posebnega. Pomela si jo roke nato pa zavpila.
“Jane ima fanta!!!!”
Jane se je nasmehnila, kar se zgodi redko. V trenutku je bila rdeča do ušes. Zacvilila sem.
“Ampak to še ni vse!”
Je zaklicala Emily in vstala in vse delo z kitko je šlo v nič a nikakor nisem mogla biti jezna nanjo saj je bila novica vredna tega.
“ALEX JE NJEN FANT!”