NA POSTAJI
Naslednji dan sem se spomnila sanj tiste noči, čeprav jih ponavadi pozabim takoj naslednje jutro. Bile so poletne počitnice, a zaradi dežja je bilo kar hladno. Saj res, sem pomislila, hotela sem oditi na tisti travnik. Vstala sem, se oblekla in se namenila v predsobo. Ravno ko sem si oblačila plašč in škornje (na travniku je bilo še mokro od nevihte), je mimo prišla mama.
"Kam pa kam, Lea?" je radovedno vprašala.
"Pa nič, na krajši sprehod po okolici," sem ji odgovorila.
"Ooo ne pa ne, saj veš, kmalu gremo na postajo po teto Freyo. Pri nas bo preživela kak teden ali dva. Saj nisi pozabila, mar ne?"
"Neee itak da ne," sem se ji zlagala. Teta Freya je bila sestrična moje mame. Imela sem jo rada, vendar ne ravno ta trenutek.

Tako smo se odpeljali na postajo. Bilo je glasno in nemirno, vsi so nekam hiteli. Eni na morje, drugi k sorodnikom, tretji pa bog ve kam. Moja devetletna sestra Lucy je ves čas veselo poskakovala, tudi ona je imela rada teto Freyo in se je veselila srečanja z njo. Povsod so bili vlaki in veliko ljudi. Kmalu smo prišli do perona, kamor naj bi prišel vlak tete Freye. Nekaj časa smo čakali, in kmalu je vlak le prišel. Ko se je ustavil, so iz njega izstopali različni potniki. V neučakanju smo čakali, da se bo iz množice prikazala teta Freya.
"Mami, je to mogoče napačen vlak?" sem vprašala.
"Ne, ljubica, seveda je to pravi vlak," je mirno odgovorila mami, čeprav je bila tudi ona nekoliko neodločena. "Ampak..."
"Tam je!" je zavpila Lucy.
Pa res. Iz vlaka je izstopila 45-letna ženska z barvno-zelenim malim kovčkom. Imela je temno-rjave dolge kodre in temno zelene oči, v katerih si se lahko izgubil. To je bila teta Freya. Nekaj časa je gledala naokoli, nato je opazila nas in se na široko nasmehnila. Zakorakala je proti nam in nas po vrsti vse objela.
"O ne, na vlaku sem pozabila torbico!" je dejala in na obraz se ji je prikazal obup.
"Ne skrbi, bom šel jaz ponjo, verjetno si utrujena od potovanja," je rekel moj oče in stekel na vlak. Mama je prijela Freyin kovček, Lucy je držala teto za roko, jaz pa sem nekaj videla. Teta Freya je nekam uprla svoj pogled in ga ni umikala. Sledila sem njenemu pogledu in opazila vlak na sosednjem peronu, ki je tudi ravnokar prišel. Najprej nisem opazila nič nenavadnega, a takoj za tem sem videla točko neprekinjenega opazovanja tete. Bil je moški, ki je izstopil iz vlaka že se je namenil proti izhodu, ko je slučajno s pogledom ujel teto Freyo. Bilo je kot v slow-motion. Gledala sta se, v pogledih se je čutilo toliko neizgovorjenih besed, ki so jih s silo zadrževali. Besede so čakale 30 let, dokler se nista ujela ta dva pogleda. Ravno takrat je prišel oče in odhajali smo. Ko smo bili pri izhodu, sta si Freya in moški nasmehnila in odšli smo.