Hii vsi<3 Odločila sem se pisati še eno zgodbo... tk da uživajte<33

Sivo mesto, pomlad
Ulice prazne, mesto počiva v tišini. Vdinem zrak, po vonju borovcev iz gozda v bljižini. Odrinem vrata šole. Vse tiho.
korakam po sivem stopnišču. Ostavim se pri oknu. Ozrem se ven, kjer nas z vseh strani obdaja gozd. V temi gozda se premakne pokončno čudovito bitje. Siv zmaj. Ne preseneti me. Z zmaji nismo prijatelji, a sovražniki tudi le napol. Hitro stopim naprej, da ne zamudim pouka. Odprem vrata preoblačilnice. V trenutku se preobrazim v velikega, črnega volkodlaka. Nase povlečem oklep. V nožnici vtaknem dva zavita meča in bodalo, ki mu pravimo Zabodnik. Z njim prebodem srce zmajem, ki so zboleli za zmajsko kugo. Ti zmaji so nagnjeni k pobijanju. Na njih treniramo. Stečem v veliko ograjeno visoko bojišče. Moji sošolci so že tam, trener jim razlaga taktiko. Besno poškili k meni, ko se tiho približam. "Pozna kot vedno, kajne?" Brez besed stopim v vrsto. Trener, nejevoljen zaradi moje zamude, brez razlage nakaže znak za začetek "Nižji Zmotilci, v prvo vrsto, višji Zmotilci v drugo vrsto, Bodalci v tretjo vrsto in Ubijalka v zadnjo vrsto. Počepni" Vem, da ima trener o meni predsodke. Vem, da ga jezi, da zamujam. A vem tudi, da sem v celotni generaciji najboljša borka, in zato na najboljšem položaju. Ubijalka. Moja naloga je, da zmaja ubijem. Bodalci zmaja "pikajo" z bodali, kar ga zmede. Zmotilci ga zamotijo. Izpustijo zmaja. Njegove oči so prepojene s krvo, po tem vem, da je kužen. Zmotilci se poženejo vsak na svojo stran, Bodalci naprej, jaz se stisnem ob steno. Počasi se premikam naprej. Zmaju se približam odzadaj. Izognem se repu. Skoraj. Nekdo ga je zabodel. Z repom me je pometel stran, kot bi bila peresce. Rebra mi počijo. Zaječim, a se vstanem. Ubiti ga morem. Drugače bo po mojih soborcih. To me požene, dobesedno s svojo najnevarnejšo takriko. Zame in za zmaja. Izmuznem se pod vratom. Njegove čeljusti me za las zgrešijo. Zgrabim Zabodnik. V roki ga spretno obrnem gor, proti zmajevemu prsnemu košu. Zamahnem. Zabodnik se zarine v njegovo kožo. Zmaj zarjove. Stečem vstran. Zmaj je še nevaren. Čez nekaj sekund pade po tleh, iz oči se mu ulije kri. Bojišče je v tišini. Nenadoma zmajeva duša prilebdi iz njegovega telesa. Odleti proti nebu, da bi poiskala novega lastnika. Potem zaslišim plosk. ln še en. ln še en. Trener je bil navdušen. "Pogumna si. Nisem še imel nikogar, ki bi planil pod zmaja pri njegovem vratu. In tako krvoločno!" Ja, trener je zelo navdušen.
Preoblečem se. Brez besed odidem, in druge borce pustim za seboj. Jezna sem. Jezi me vse. Mesto, zgrajeno izključno iz sivega kamna, jezi me trener, jezi me trening. Sivo mesto je bilo zgrajeno za dijake šole za mage, magična bitja. Po mestu se prevažamo z konji, česar ne razumem. Ko prijezdim do drugega konca mesta, razjaham, in stečem do visokega, oskega in majavega stolpa. Povsem na vrhu je Čitalnica. Nihče več ne bere. Jaz sem ena redkih, ki hodijo sem. Tu imajo knjige iz 16. stoletja. Prav vse, kar si želiš. A jaz najraje gledam skozi okno. Včasih gledam po več ur. Vidim različne zmaje. Lepe zmaje. A noben ni tako lep kot ona. Edina srebrno turkizna zmajevka. Včasih igrivo priskače čisto blizu. Njene oči so popolnoma črne, z igrivo iskrico. Lunin zmaj.
-----------------
Oki, ta del ja mal boring, ampak obljubim, da bodo naslednji bol zanimivi. Hvala vsem, ki berete/boste brali:kissing_heart: