Suzana ji obriše solze in sede poleg nje.
"Kako si, Manca?" jo ljubeče vpraša.
"Tara?" se spomni doktorica. Pogleda Suzano, in stisne zobe: "Kje sem?" Suzana se obotavlja in odgovori:
"V bolnišnici."
"Tara!" se doktorici spet vse zamegli, prične se tresti in kričati, kot je mogoče naglas.
"Pssst!" jo ostro miri Suzana. Vsa brez moči ji zre v njene prazne in prestrašene oči.
"Tara, Tara, Tara!" ne odneha Manca. "Kje si?" še potiho vpraša. Umiri se in nepremično obleži, njene oči pa so na široko rasprte. Suzana je zazevala, dvignila roko, z njo pomahala in zajokala.
Shelly sedi v jedilnici, pred njo pa stoji svečka z vonjom češnje. Do nje pristopi mama:
"Vem, da si jo imela rada, Shelly."
"Zakaj, kako se je to zgodilo?" zahlipa Shelly. Mama jo objame.
"To se lahko zgodi vsem." ji resno pove Luna.
"Ampak, mami."
"Tebi se zaenkrat še ne more."
... se nadaljuje.