Pisalnica
Hej, nova zgodba<3 Preden to preberete, nekaj informacij. To je zgodba, ki se dogaja v času totalitarne diktature in vsebuje veliko kletvic. Also prvi del je kar boring, ampak nekje moraš začet i guess:) To je moja prva zgodba in nimam pojma kaj delam haha. Upam da se vam uspe prebit skozi<3
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Njena prva misel je bila na Berlin. Na vroče dni, udarjanje superg po cesti in vonj po dimu. Odrgnine na rokah zaradi plezanja na streho. Zvok škripanja vrat je prekinil njen vlak misli, in spet je odprla oči, čeprav je prisegla, da jih ne bo več.
Zaslepljujoča bela svetloba se je odbijala s stropa in pod sabo je čutila hladno kovino. Vonj klora je vdiral v njen nos in počutila se je, kot da ne more dihati. Skozi zid se je slišal Leilin pridušen krik. Bog ve. kje je bil Jackson. Stisnila je pesti in še enkrat poskusila zajeti zrak.
-----
NEKAJ ČASA PRED TEM
Prejšnji dan je deževalo. Na ulicah so že vedno stale tople luže, ki jih je grelo sonce. Poletno vreme se je nadaljevalo kljub krajšim nevihtam. Ob njej se je zapeljal motor in jo zgrešil za mišjo dlako. Obrisala si je potne dlani ob hlače.
Zavila je za vogal in se ustavila za gručo ljudi.
"Pripravite identifikacijo," je glasno oznanil moški glas izpod pokrivala.
"Mladoletne osebe in upokojenci desno, ostali levo."
Množica se je začela premikati v dva dela, kot brezosebni roboti. Ko se je starejša ženska premaknila, je uzrla zid za njo. Na njem je bil v velikih črkah napis, brez dvoma narejen z sprejem. Svetlo rdeče črke so bodle v oči in vsem mimoidočim sporočale: "Uprimo se sistemu".
Nekaj vojakov je bilo zadolženih za čiščenje zidu, in pogled so ji kmalu zastrli s svojimi hrbti. Proti njihovi vrsti so zakorakali trije oboroženi moški. Prvi je stopil k njej z iztegnjeno roko.
Iz žepa je potegnila izkaznico in jo izročila.
"Gia, 14."
Je zrecitiral vojak, in Gia je prikimala.
"Identifikacijska številka 08125053." Znova je prikimala.
Sumničavo jo je premeril. "Poznaš kogarkoli, ki bi to naredil?" "Ne." "Laganje o vandalizmu in namernemu širjenju propagande je kaznivo dejanje, saj veste?" Nič ni rekla.
Še enkrat je pogledal njeno izkaznico, preden jo je vrnil.
"Prejeli boste obvestilo o identifikaciji, ki ga morate potrditi v roku 14 dni." Gia se je prisiljeno nasmehnila.
"Po protokolu. Seveda." Vojak je svojo pozornost usmeril na naslednjega v vrsti.
Par metrov naprej sta mama in otrok krčevito jokala. Super, je pomislila, še en nedolžen civilist, ki ga bodo ločili od družine. Povprečje osirotelih otrok se je vsako leto višalo, a vlada še opazila ni.
Nekdo jo je potrepljal po rami. "Hej, froc! Am... primeš to vrečo na hitro?" Še preden je lahko odgovorila ji je moški porinil vrečo v roko in se obrnil proti naglo približajočemu se generalu.
"Lock! Vedno na pravem mestu, kaj?"Ga je general ogovoril z ostrim tonom.
Moški se mu je nasmehnil.
"Kaj naj rečem? Obožujem vso to dramo!"
Vojak je stopil bližje. "Nehaj s tem sranjem, Lock. Kje imaš robo?" "Kakšno robo?" Moški je spet nedolžno skomignil. General ga je premeril od glave do pet in se obrnil.
Takoj, ko je izginil iz vidnega polja, se je moški obrnil. "Hvala, punčka. Ne pozabi se upreti sistemu." Pomežiknil je in stegnil roko po vreči, a se je takrat prikazal še en vojak. "Lock! Ustavi se!" Moški je pridušeno zaklel, pograbil vrečo, in se pognal v tek. In kaj naj bi Gia naredila? Pomagala mu je, čeprav nezavedno. Brez pomisleka bi jo ubili. Zato je preden bi jo vojska sploh lahko dosegla stekla za njim.
"Uh... hej?" Je zadihano rekla, ko ga je dohitela.
Moški, očitno Lock, je med tekom izbuljil oči. "Zakaj za vraga mi slediš?" "Kaj pa naj?!" "Aja. Pošteno."
Zavil je v sosednjo ulico in skočil v star avto. Gia mu je sledila. "Prižgi se, daj no..." je jezno prosil Lock.
"Dohiteli naju bodo! Bo ta kripa vžgala še danes?" Je živčno rekla Gia, medtem ko je gledala skozi okno za kakršnekoli znake pripadnikov vojske.
"Bi raje ostala na ulici?" Je zajedljivo odgovoril. Takoj za tem se je prižgal motor. Pritisnil je na pedal in spretno manevriral avto iz parkirnega prostora.
Gia se je ob sili premika prijela za vrata. "Kdo sploh si?!"
Moški je končno speljal na avtocesto in skozi vetrobransko steklo so posijali sončni žarki. "Jackson Lock. Jax."
Brez da bi vprašal je Gia spregovorila. "Gia. Iščejo te... upornik si, ne?"
"Tihotapec, večino časa. Ampak tudi upornik. Sistem je zajeban. Zakaj si že morala za mano?"
"Pobeg iz mesta s tridesetletnim moškim ni ravno moj idealen popoldan, umiri se." Užaljeno je zajel sapo. "Res zgledam trideset?"
"Kako je to sploh važno?!"
"Da boš vedela, s 23 leti sem rosno mlad."
"Koga briga! Kam greva?!" "Greva?!" "Sistem je zgrešen! Ubili me bodo že za simpatiziranje z upornim gibanjem."
Jax jo je pogledal z odprtimi usti in nasmehom. "Grafit. Ti si bila!" "Mogoče."
Eno roko je umaknil z volana in pobrskal po telefonu. "Čim dlje od tu. K ...prijateljici."
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Njena prva misel je bila na Berlin. Na vroče dni, udarjanje superg po cesti in vonj po dimu. Odrgnine na rokah zaradi plezanja na streho. Zvok škripanja vrat je prekinil njen vlak misli, in spet je odprla oči, čeprav je prisegla, da jih ne bo več.
Zaslepljujoča bela svetloba se je odbijala s stropa in pod sabo je čutila hladno kovino. Vonj klora je vdiral v njen nos in počutila se je, kot da ne more dihati. Skozi zid se je slišal Leilin pridušen krik. Bog ve. kje je bil Jackson. Stisnila je pesti in še enkrat poskusila zajeti zrak.
-----
NEKAJ ČASA PRED TEM
Prejšnji dan je deževalo. Na ulicah so že vedno stale tople luže, ki jih je grelo sonce. Poletno vreme se je nadaljevalo kljub krajšim nevihtam. Ob njej se je zapeljal motor in jo zgrešil za mišjo dlako. Obrisala si je potne dlani ob hlače.
Zavila je za vogal in se ustavila za gručo ljudi.
"Pripravite identifikacijo," je glasno oznanil moški glas izpod pokrivala.
"Mladoletne osebe in upokojenci desno, ostali levo."
Množica se je začela premikati v dva dela, kot brezosebni roboti. Ko se je starejša ženska premaknila, je uzrla zid za njo. Na njem je bil v velikih črkah napis, brez dvoma narejen z sprejem. Svetlo rdeče črke so bodle v oči in vsem mimoidočim sporočale: "Uprimo se sistemu".
Nekaj vojakov je bilo zadolženih za čiščenje zidu, in pogled so ji kmalu zastrli s svojimi hrbti. Proti njihovi vrsti so zakorakali trije oboroženi moški. Prvi je stopil k njej z iztegnjeno roko.
Iz žepa je potegnila izkaznico in jo izročila.
"Gia, 14."
Je zrecitiral vojak, in Gia je prikimala.
"Identifikacijska številka 08125053." Znova je prikimala.
Sumničavo jo je premeril. "Poznaš kogarkoli, ki bi to naredil?" "Ne." "Laganje o vandalizmu in namernemu širjenju propagande je kaznivo dejanje, saj veste?" Nič ni rekla.
Še enkrat je pogledal njeno izkaznico, preden jo je vrnil.
"Prejeli boste obvestilo o identifikaciji, ki ga morate potrditi v roku 14 dni." Gia se je prisiljeno nasmehnila.
"Po protokolu. Seveda." Vojak je svojo pozornost usmeril na naslednjega v vrsti.
Par metrov naprej sta mama in otrok krčevito jokala. Super, je pomislila, še en nedolžen civilist, ki ga bodo ločili od družine. Povprečje osirotelih otrok se je vsako leto višalo, a vlada še opazila ni.
Nekdo jo je potrepljal po rami. "Hej, froc! Am... primeš to vrečo na hitro?" Še preden je lahko odgovorila ji je moški porinil vrečo v roko in se obrnil proti naglo približajočemu se generalu.
"Lock! Vedno na pravem mestu, kaj?"Ga je general ogovoril z ostrim tonom.
Moški se mu je nasmehnil.
"Kaj naj rečem? Obožujem vso to dramo!"
Vojak je stopil bližje. "Nehaj s tem sranjem, Lock. Kje imaš robo?" "Kakšno robo?" Moški je spet nedolžno skomignil. General ga je premeril od glave do pet in se obrnil.
Takoj, ko je izginil iz vidnega polja, se je moški obrnil. "Hvala, punčka. Ne pozabi se upreti sistemu." Pomežiknil je in stegnil roko po vreči, a se je takrat prikazal še en vojak. "Lock! Ustavi se!" Moški je pridušeno zaklel, pograbil vrečo, in se pognal v tek. In kaj naj bi Gia naredila? Pomagala mu je, čeprav nezavedno. Brez pomisleka bi jo ubili. Zato je preden bi jo vojska sploh lahko dosegla stekla za njim.
"Uh... hej?" Je zadihano rekla, ko ga je dohitela.
Moški, očitno Lock, je med tekom izbuljil oči. "Zakaj za vraga mi slediš?" "Kaj pa naj?!" "Aja. Pošteno."
Zavil je v sosednjo ulico in skočil v star avto. Gia mu je sledila. "Prižgi se, daj no..." je jezno prosil Lock.
"Dohiteli naju bodo! Bo ta kripa vžgala še danes?" Je živčno rekla Gia, medtem ko je gledala skozi okno za kakršnekoli znake pripadnikov vojske.
"Bi raje ostala na ulici?" Je zajedljivo odgovoril. Takoj za tem se je prižgal motor. Pritisnil je na pedal in spretno manevriral avto iz parkirnega prostora.
Gia se je ob sili premika prijela za vrata. "Kdo sploh si?!"
Moški je končno speljal na avtocesto in skozi vetrobransko steklo so posijali sončni žarki. "Jackson Lock. Jax."
Brez da bi vprašal je Gia spregovorila. "Gia. Iščejo te... upornik si, ne?"
"Tihotapec, večino časa. Ampak tudi upornik. Sistem je zajeban. Zakaj si že morala za mano?"
"Pobeg iz mesta s tridesetletnim moškim ni ravno moj idealen popoldan, umiri se." Užaljeno je zajel sapo. "Res zgledam trideset?"
"Kako je to sploh važno?!"
"Da boš vedela, s 23 leti sem rosno mlad."
"Koga briga! Kam greva?!" "Greva?!" "Sistem je zgrešen! Ubili me bodo že za simpatiziranje z upornim gibanjem."
Jax jo je pogledal z odprtimi usti in nasmehom. "Grafit. Ti si bila!" "Mogoče."
Eno roko je umaknil z volana in pobrskal po telefonu. "Čim dlje od tu. K ...prijateljici."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
FUL ZANIMIVOOO!!:heart_eyes::heart_eyes::upside_down::blush::wink:
Lp,
MM12
Lp,
MM12
5
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful zanimiva zgodba, a se mi zdi res žalostna.
4
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
i love ittt napisi se vc
4
neregistriran uporabnik
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zanimivo! me prav zanima, kako boš naprej razvila zgodbo! bi ti pa mogoče svetovala, da daš vsak dobesedni navedek, kjer se osebi v dialogu izmenjata, v drugo vrstico. bolj pregledno bo za branje :)
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
