Pisalnica
Živjo, tu je nov del.:grinning::sparkling_heart: Mogoče naslednjega dela ne bom objavila že jutri, ker imam ogromno dela za šolo in nimam skoraj nič časa:confounded::sob: (se res opravičujem). Vseeno uživjate!:purple_heart::two_hearts::heartbeat::green_heart::yellow_heart::heart::blue_heart::purple_heart:
Če ste pozabili kaj se je zgodilo v prejšnjih delih:
_______________________________________________________
Ariana izve za magijo. Nekaj dni po tem gre v trgovino po vse stvari za šolo. Na žalost pa je na cesti gneča. Zato morajo od doma že nekaj dni prej in se zdaj že peljejo proti letališču!
_______________________________________________________
20. DEL
Nocoj moram v tale hotel,« pokaže s prstom na čudovito stavbo z napisom HOTEL HOTEL. » A to je ta hotel. Dobro ime,« se razveselim, stric pa mi medtem pokima naj grem za njim. Z Adrianom vstopiva v hotel. Čeprav je ura (vsaj tako kaže velika lesena v prostoru) že nekaj čez polnoč je v hotelu zelo razburljivo. Na okrog hodijo stevardese ali kaj so že... Pa saj je vseeno, nekateri se ravno odpravljajo spat... Stric stopi k pultu. »Arthur Nott,« pove gospe z velikim metuljčkom. »V redu,« mu pokima. Stric se odpravi iz hotela. Z Adrianom mu slediva. Jaz sem čisto začudena, Adrian pa nasmejan. Vsedemo se v avto in stric spelje. Avto se pomika proti hotelu. Mislim, da bomo trčili, potem pa... Opazim še ena vrata. Ta so sicer ista, kot tista, ki vodijo v hotel, ampak (če se je stricu slučajno zmešalo in), če bomo res trčili, vsaj nikogar ne bomo poškodovali. Čudi me, da je Adrian še vedno videti tako vesel. Mogoče se je tudi njemu zmešalo. Avto drvi naprej. Takrat se vrata kar sama od sebe odprejo in stričev avto (če prav na pogled še zdaleč ne zleda tako, saj so vrata veliko premajhna) spelje skozi. Še vedno pelje naprej. Ta vrata očitno sploh niso vodila nekam v hotel, ampak ven na cesto. To je bila očitno samo krinka za nekaj... Ampak kaj? Takrat se začne okolica spreminjati. Stric, ki avto ne glede na to, kaj se je zgodilo, še vedno vozi, se z avtom znajde na cesti. Cesta se počasi spreminja in kar naenkrat je svet okoli nas čisto drugačen. Zgleda, kot, da je vse magično. »Dobrodošla v magičnem svetu!« veselo vsklikneta Adrian in Arthur. Hočem nekaj reči, pa je tako lepo, da ne morem. Po zraku letijo (čeprav brez kril) velike, a srčkane pošastke v obliki zajčkov. Okoli nas se po levi in desni strani peljejo razna vozila, ki niti podrazno niso podobna avtom. Tudi kočije in druga prevozna sredstva, ki jih poznam niso. Pa metle, ki jih uporabljajo čarovniki tudi ne... Ubistvu zgledajo, kot čolni na kolesih in s šotorsko strešico. Sicer pa niso vsa taka. Nekatera vozila (zgledajo kot motor) celo letijo. In to brez propelerja! Takrat stric pritisne na nek gumb. Za trenutek se mi zazdi, da sem poletela v zrak, a že naslednji trenutek pristanem v enem izmed tistih čudnih čolnov na kolesih. »Predstavljam ti moj tend. Aja, da me ne boš potem spraševala. Tend rečemo tem stvarcam,« pokaže na čoln na kolesih v katerem se peljemo. »In ja, moj je. Ubistvu si že vse od začetka vožnje sedela v njem, ampak so ga takrat obdajali taki uroki, da je zgledal kot navaden, kaj je že... Avto. Zdaj sem lahko te uroke preklical z gumbom in evo... Zdaj vidiš kaj je v resnici. Tend. Aja, če rečeš tend je tako, kot, če bi rekla avto.« Še vedno začudeno mu pokimam. »Ampak, rekel si, da moramo prej, ker bo na cestah gneča!« mu ogorčeno rečem. »Pa saj je, ampak na teh cestah, le, da je na tem območju še ni. Ampak, čez približno pol ure jo bo pa veliko!« mi pove stric. Pokimam mu in pogledam skozi okno. Zdaj vidim tende, ki se vozijo po zraku! Takrat stric pritisne še na en gumb. Ker ne vem, kaj se mi lahko zgodi, se oprimem sedeža. Stričev tend se začne dvigovati v nebo. Šele, ko smo v zraku vidim, da so tudi tu taki znaki, kot na cesti. Ampak ne na naši običajni cesti. Na magični cesti, po kateri smo se prej vozili. Na enem je narisan (mislim da) tend in neka čudna oznaka. Še sreča, da stric vse to razume! Počasi se začne večeriti. »Saj ne boš vozil ponoči in nič spal?!« začudeno vprašam strica. Stric mi veselo odvrne. »Pa saj zato, da se premikamo ni treba, da bi vozil.« »Na kaj namiguješ?« ga vprašam. On mi odvrne. »Počakaj, da bo res temno. Ko ne bomo več videli kam gremo ti pokažem.«
Se nadaljuje...
Če ste pozabili kaj se je zgodilo v prejšnjih delih:
_______________________________________________________
Ariana izve za magijo. Nekaj dni po tem gre v trgovino po vse stvari za šolo. Na žalost pa je na cesti gneča. Zato morajo od doma že nekaj dni prej in se zdaj že peljejo proti letališču!
_______________________________________________________
20. DEL
Nocoj moram v tale hotel,« pokaže s prstom na čudovito stavbo z napisom HOTEL HOTEL. » A to je ta hotel. Dobro ime,« se razveselim, stric pa mi medtem pokima naj grem za njim. Z Adrianom vstopiva v hotel. Čeprav je ura (vsaj tako kaže velika lesena v prostoru) že nekaj čez polnoč je v hotelu zelo razburljivo. Na okrog hodijo stevardese ali kaj so že... Pa saj je vseeno, nekateri se ravno odpravljajo spat... Stric stopi k pultu. »Arthur Nott,« pove gospe z velikim metuljčkom. »V redu,« mu pokima. Stric se odpravi iz hotela. Z Adrianom mu slediva. Jaz sem čisto začudena, Adrian pa nasmejan. Vsedemo se v avto in stric spelje. Avto se pomika proti hotelu. Mislim, da bomo trčili, potem pa... Opazim še ena vrata. Ta so sicer ista, kot tista, ki vodijo v hotel, ampak (če se je stricu slučajno zmešalo in), če bomo res trčili, vsaj nikogar ne bomo poškodovali. Čudi me, da je Adrian še vedno videti tako vesel. Mogoče se je tudi njemu zmešalo. Avto drvi naprej. Takrat se vrata kar sama od sebe odprejo in stričev avto (če prav na pogled še zdaleč ne zleda tako, saj so vrata veliko premajhna) spelje skozi. Še vedno pelje naprej. Ta vrata očitno sploh niso vodila nekam v hotel, ampak ven na cesto. To je bila očitno samo krinka za nekaj... Ampak kaj? Takrat se začne okolica spreminjati. Stric, ki avto ne glede na to, kaj se je zgodilo, še vedno vozi, se z avtom znajde na cesti. Cesta se počasi spreminja in kar naenkrat je svet okoli nas čisto drugačen. Zgleda, kot, da je vse magično. »Dobrodošla v magičnem svetu!« veselo vsklikneta Adrian in Arthur. Hočem nekaj reči, pa je tako lepo, da ne morem. Po zraku letijo (čeprav brez kril) velike, a srčkane pošastke v obliki zajčkov. Okoli nas se po levi in desni strani peljejo razna vozila, ki niti podrazno niso podobna avtom. Tudi kočije in druga prevozna sredstva, ki jih poznam niso. Pa metle, ki jih uporabljajo čarovniki tudi ne... Ubistvu zgledajo, kot čolni na kolesih in s šotorsko strešico. Sicer pa niso vsa taka. Nekatera vozila (zgledajo kot motor) celo letijo. In to brez propelerja! Takrat stric pritisne na nek gumb. Za trenutek se mi zazdi, da sem poletela v zrak, a že naslednji trenutek pristanem v enem izmed tistih čudnih čolnov na kolesih. »Predstavljam ti moj tend. Aja, da me ne boš potem spraševala. Tend rečemo tem stvarcam,« pokaže na čoln na kolesih v katerem se peljemo. »In ja, moj je. Ubistvu si že vse od začetka vožnje sedela v njem, ampak so ga takrat obdajali taki uroki, da je zgledal kot navaden, kaj je že... Avto. Zdaj sem lahko te uroke preklical z gumbom in evo... Zdaj vidiš kaj je v resnici. Tend. Aja, če rečeš tend je tako, kot, če bi rekla avto.« Še vedno začudeno mu pokimam. »Ampak, rekel si, da moramo prej, ker bo na cestah gneča!« mu ogorčeno rečem. »Pa saj je, ampak na teh cestah, le, da je na tem območju še ni. Ampak, čez približno pol ure jo bo pa veliko!« mi pove stric. Pokimam mu in pogledam skozi okno. Zdaj vidim tende, ki se vozijo po zraku! Takrat stric pritisne še na en gumb. Ker ne vem, kaj se mi lahko zgodi, se oprimem sedeža. Stričev tend se začne dvigovati v nebo. Šele, ko smo v zraku vidim, da so tudi tu taki znaki, kot na cesti. Ampak ne na naši običajni cesti. Na magični cesti, po kateri smo se prej vozili. Na enem je narisan (mislim da) tend in neka čudna oznaka. Še sreča, da stric vse to razume! Počasi se začne večeriti. »Saj ne boš vozil ponoči in nič spal?!« začudeno vprašam strica. Stric mi veselo odvrne. »Pa saj zato, da se premikamo ni treba, da bi vozil.« »Na kaj namiguješ?« ga vprašam. On mi odvrne. »Počakaj, da bo res temno. Ko ne bomo več videli kam gremo ti pokažem.«
Se nadaljuje...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je!:heart_eyes:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
