*b*Ta del je posvečen pilovki lolygirl, ki ima trenutno precejšnje težave s kolenom. (Vse bo ok, ne skrbi :black_heart:)*b*
*b*Recap prejšnjega dela:*b*
*b*Ilokre, otok severno od Egipta, (1260 pr.n.št.)*b*
Osemnajstletna Feyin skupaj s svojo starejšo sestro dela v templju boginje prihodnosti ( Sestri je ime Celéha, pozabila sem prej omeniti idk kako). Nato dobi videnje, v katerem vidi belolasega fanta, ki poskuša priklicati neko silo. To mu ne uspe, a Feyin začuti nekaj zlobnega za sabo, nato se videnje konča. Takrat vidi, da pred svetiščem letajo vampirji.
*b*(zdaj)*b*
Mel še raziskuje, in porodi se ji ideja, da je nekje vampirka, ki je ubila iz poročil, kot tudi nekoga pred 20+ leti. A tega ne uspe povezati s umorom družine Crowley. Naslednji dan se še pogovarja s Connorjem, in ugotovita, da imata nekaj skupnih interesov.
*b*Ravenwood (1993)*b*
Najstnica Janet je že nekaj let v ujetništvu, kjer mora delati kot služkinja za dva vampirja, svojega ugrabitelja, ki ga mora klicati gospodar, in Annie. Vampirja se spreta zaradi denarnih težav in tega, da se Annie noče pretvarjati, da dela na ulici.
*b*Wethersfield (1651)*b*
Abigail gre obiskati svojo sosedo, Elspeth, v času ko v mestu vlada histerija zaradi čarovnic. Izkaže se, da je Elspeth čarovnica, in nato spremeni Abigail v vampirko (ampak ne iste vrste, kot ste jih videli doslej). Čez en teden zbeži, ko sosedo pridejo prijeti mestni uradniki. Svojega dojenčka preda sosedi, a izkaže se, da je to Elspeth, ki je prenesla svojo dušo, in namerava otroka naučiti temno magijo.
*b*New York (1690)*b*
Abigail gre sredi noči obiskati svojega ljubimca, ki je zbolel za rumeno mrzlico. (Ime mu je George btw.) Potem ko vidi, da je vampirka, ji pove, da naj odide, in takrat mu Abigail razkrije, da ne more oditi, ker je noseča z njegovim otrokom. Spremeni ga v vampirja, da ne bi umrl, in zbeži skupaj z njim.
*modra*Preden gremo naprej:*modra*
Esced (zdaj Nagyesced) je vas na Madžarskem + tukaj je prevod tistega uroka iz prejšnjega dela:
'Sile najtemnejše noči bodo blagoslovile to rezilo,
Delovalo bo po mojih željah
Preklelo bo to dekle v likansko obliko,
Naj sonce postane njena poguba
zastrupiti njeno kri za vso večnost'

Prvi flashback tukaj je nadeljevanje flashbacka s Salemom in harpijami iz 18 dela, predlagam, da si ga preberete če ste kaj pozabili. Prikazano zgodovinsko dogajanje v drugem flashbacku je v celoti izmišljeno (ne velja za eno izmed oseb in kraj). *b*V tem delu je kar nekaj nasilja, in krvi, vključno s ne preveč nazorno (vsaj meni) smrtjo živali.*b* Če boste opazili kakšno napako, mi kar povejte v komentarjih. Veselo branje! :)
*b*P.S:*b*Se opravičujem če je opisovanje nekaterih likov bolj švoh, mudilo se mi je napisati do konca.
*modra*<><><>*modra*

*b*Plywood KY, sredi novembra, 2018, 5 let nazaj*b*
“Na oltar boga vojne smo pošiljali nekatere izmed zapornikov, ki smo jih zajeli v vojnah. Njihova kri se je prelila, da je bog vojne ostal srečen. Sto let pred nesrečo, ki je privedla do konca naše države, je kraljica Merset četrta prepovedala žrtvovanje zapornikov, kar je bilo nezaslišano.”
“Kaj pa potem?”
“A nekega dne, se je našel mladi vojaški poveljnik po imenu Kiel, ki je sklenil, da bo temu naredil konec…” je nadeljevala Kenrir.
“Torej, potem je bilo to spet zakonito?”
“Prosila bi za tišino, medtem ko govorim.”
“V redu.” Pogledal je gor. Skozi veliko odprtino na sredini strehe so že prihajali prvi sončni žarki, in osvetljevali ogromen vodnjak na sredini prostora. Vstal je, in gledal naokoli. Zdaj ko je bilo svetlo, je bilo veliko lažje opaziti, kako velika je stavba, kot tudi dve steni, ki sta jo počez radzdeljevali v tri prostore. V najbolj oddajeni “sobi”, je opazil kipe, najbrž njihovih bogov. Usedel se je, in pogled preusmeril na svojo sogovornico.

“Uspel je zbrati skupino vojakov, kateri so podlegli njegovim besedam, in zapustili svoja prepričanja, ter se pridružili njegovim, o prelivanju krvi za čaščenje tega boga. Dve poletji zatem, so iz pristanišča našega največjega mesta krenili proti biljžnjemu otoku, kjer so živeli naši sorojaki. Tam so opustošili mesta, in počeli grozote. Dvor tega ni vedel, dokler ni prispelo sporočilo, v katerem-”
“Bom jaz nadeljevala, če ne, utegne nebeški sokol že drugo oko odpreti,”
se je oglasila ena izmed harpiji, ki je bila doslej tiho. Na obeh straneh glave je bila pobrita, tako kot Reyil, in Salem je že prej opazil, da je po ramenih in obrazu imela brazgotine od nečesa ostrega.
Ostalr harpije so se obrnile proti njej. Vse so se začele med sabo sprva glasno pogovarjati, nato pa prerekati v svojem jeziku.
“Zakaj se pa prepirate?”
“Menim, da Ilesi tukaj-“ je začela Kenrir.
“Fant mora vedeti. Nekdo mora vedeti.” Je rekla Ilesi. S temi besedami je svoje črne oči preusmerila na njega.

"Med svojim pohodom so plenili po bližnjih otokih, pri tem pa prelivali kri v imenu tistega boga, čigar imena nočem omeniti. Ko so prispeli nazaj, jih mestni stražarji niso spustili notri. Tako so s silo vstopili, in korakali do templja tistega boga. Njegova sestra ga je poskusila ustaviti, a jo je preklel. Postala je prva izmed nas. Isto so storili z ženami vojakov, ki so se jim zoprestavile. Prišli so do templja, kjer…” Ustavila se je, in v njenih očeh je bilo zaznati globoko bolečino.
“Kjer so sejali smrt. Kri vseh navzočih je bila prelita. Kiel in njegovi so jo pili, nato so se preobrazili. Postali so, kako naj rečem…”
Salema je ob tem spreletel leden občutek po celem telesu, isti kot v sirotišnici, ko je zagledal tistega vampirja. *i*Vampirji. Postali so vampirji.*i*

“Bom tako povedala, spremenili so se v krvosese zveri, vsa človeškost kar so je do tedaj še premogli, se je izbrisala.”
“Kako pa vse to veš?”
“Bila sem priča. Pustili so me živo. Moj mož je bil eden izmed Kielovih vojakov tam. V roku dveh let se je iz častivrednega vojaka preobrazil v moža, ki bi za svojo vodjo pobijal celo lastne rojake. In to je tudi storil.”
“Oh, žal mi je zate. To je moralo biti grozno.” Vedel je, da bi potrebovala več kot samo to, ampak ni vedel kaj naj reče. “In, kaj se je zgodilo potem?”
“Njegova sestra nas je povezala skupaj, odločile smo se jim zoprestaviti. Borile smo se proti njim, dokler ni bil vsak izmed njih mrtev, vključno z vodjo. Po tistem smo šle sem.”
Njun pogovor je pretrgal piš vetra. Salem je pogledal gor, in videl še dve harpiji, kako letita proti tlom, ena izmed njih pa je v krempljih držala živo srno. Torej jih je dvajnast, je pomislil. Ampak tale prostor je velik za vsaj sto ljudi, to nima smisla.
“Kako to, da je vas samo dvanajst?”
“Nekoč nas je bilo stotero, če ne celo več. A stiki s tukajšnjimi ljudmi, so povzročili obolenja, ki so prizadela mnoge izmed nas. Že leta nismo stopile v stik z nobenim človekom.”
“Kako ste pa prišle sem?”
“Letele smo.” Obrnila je glavo, tam kjer je ležala srna. “Ah, čas je, da jemo.”

Vse so odletele v drugi prostor in se postavile v krog okoli srne. Potem ko je bilo vsega konec, so se začele med sabo nekaj meniti. Čez kakšnih pet minut je do njega priletela Reyil.
“Čas je, da greš, otrok. Zanimivo te je bilo spoznati, in deliti našo zgodovino z tabo.”
“Hvala tebi, in hvala vsem.” Pri tem je pogledalal ostale harpije, ki so stale okoli srne, od katere so ostale samo še koža, in nekaj mišic, pripetih na kosti. Ni ravno vedel kaj drugega bi jim rekel. Ravno je hotel oditi, ko se je nečesa spomnil.
“Kje ste me našle?"
“V tisti smeri,” je rekla, in s krilom nakazala smer.
“Hvala.” Vstal je, in odšel iz tam. Tale ura, ki jo je preživel z njimi, je bila najbolj neverjetna izkušnja njegovega življenja do sedaj, in še sam ni bil prepričan, če je bilo vse res.
Že po nekaj minutah hoje čez gozd je spet začutil tisto ostro bolečino. Takoj je pogledal dol, in opazil bele mačje tačke. Pričakoval je da se bo hitro spremenil nazaj, a ko je minilo deset minut, ga je začelo skrbeti. Da bi bila situacija še hujša, se je sredi hoje izgubil.

Dva dni je kot maček taval po gozdu, in iskal pot do sirotišnice. Naposled je ves izčrpan in dehidriran zataval na vrt hiše v soseski mesta. Na trati zunaj je sedela rjavolasa punca, ki je brala knjigo. Dolgi valoviti lasje so ji zastirali del obraza, a ocenil je, da sta iste starosti.
“Pridi muci, “ je zaklicala, ko ga je videla. “Pridi muc, muc, muc.”
Počasi se ji je približal. Zagledal je srebrno verižico z križcem, ki jo je nosila okoli vratu.
“Bi hrano?” Zamjavkal je.
“Okej, to bom vzela kot ja.”
Šla je notri, in se čez nekaj minut vrnila s krožnikom salame, ki ga je postavila na travo. Stekel je do hrane, in hitro pojedel vse.
“Si bil pa lačen, kaj?” Ob tem se mu je nasmehnila, in opazil je, da nosi zobni aparat.
Zapredel je, in se z glavo podrgnil ob njo.
“Si pa lušten,” je rekla, in ga pobožala po glavi. “Ali imaš ime, muci?”
Vstala je, in odšla na verando, in do vhodnih vrat, Salem pa za njo.
“Oči, pridi pogledati tega mucka, a ni lep? Ga lahko posvojiva, prosim?“
Med vratmi se je pojavil njen oče. Pogledal je Salema, ki je sedel tam.
“Veš Sarah, možno, da je od kakšnega soseda.”
“Če ni od nikogar, ga lahko potem obdržim? Prosim?”
“Bom premislil, prav?”
Vsak dan je prihajal k njima na vrt, in Sarah ga je vsakič hranila. V roku enega tedna je že spal na kavču v svojem novem domu, medtem ko je Sarah s svojim očetom gledala film.

*b*Ilokre, otok severno od Egipta, 1260 pr.n.št.*b*
“Kaj je tisto ?” Je vsa prestrašena vprašala Feyin. Stala je nekaj korakov stran od vhoda, in gledala krilate stvore, ki so letali zunaj. Njihove rdeče oči so jo lakomno gledale.
"Krvosesi. A ne morejo v svete prostore, na varnem sva. Treba je samo počakati na svetlobo, takrat jih ne bo več.”
Feyin bi odgovorila, a je znova dobila videnje.
Spet se je nahajala v tisti sobi, z bledim fantom, a tokrat je stala za njim in gledala čez njegovo ramo. Fant je klečal na tleh in bral iz papirja, ki se je raztezal za vsaj tri metre.
Uzrla je sliko ženske, pod njo pa napis *i*Elizabeth Bathory (Erzsebet Báthori) (1560 -1614)*i*. Sodeč po obleki, ki jo na sliki nosila, je bila kraljica, ali kaj podobnega. Na levi je bila še ena slika in pod njo ime *i*Ferenc II Nádasdy (Ferenc Nádasdy) (1555-1604)*i*. Oba napisa je povezovala črta, pod katero so bila zapisana še štiri druga imena, ki so se povezovala s drugimi imeni in tako naprej navzdol po celem listu.
Nenadoma se je okolica spremenila, zdaj je stala v hladni kamniti sobi brez oken. Sobo so osvetljevale sveče, ki so bile postavljene po mizah. Na tleh je bila postavljen škaf, malo stran od njega pa kad, ženska iz slike pa je stala pred njo.

Bila je rjavolasa in strogega videza, in Feyin je dobila občutek, da se njenim služabnicam ni dobro godilo, če bi se morebiti zmotile pri kakšnem opravilu.
Kraljica je nekaj rekla, in iz kota sta prišli služabnici, ki sta pred njo pripeljali -ali bolje rečeno- zvlekli mlado dekle, ki je imelo obleko na hrbtu razparano, na koži so se videle dolge tanke rane, ki so sekale druga drugo. Dekle, okoli štirinajst poletji staro, se je jokalo in zvijalo, a služabnici sta jo samo še trdneje prijeli. Tresoče dekle je bilo prisiljeno poklekniti nad škaf, in kraljica je segla po nož, ki ga imela za pasom.
Feyin ni razumela jezika, niti razlog dogajanja, ampak ni bila neumna.
Pognala se je proti dekletu, a nenadna pekoča bolečina jo je zvlekla nazaj v resničnost.
Pogledala je dol, in videla, da krvavi. Vzdolž njene desne roke so od komolca navzdol zevale praske, ki so že začele krvaveti. Bitje je šavsnilo proti njej, odskočila je stran tik preden bi ji zobe zadrlo v meso. Njeno dihanje je prihajalo v hitrih, piltkih sunkih. Bila je zunaj svetišča, in pet izmed teh izpirjenih zveri je letalo okoli nje. Njihove rdeče oči so se zlobno lesketale, ona pa ni imela ničesar s čimer bi se lahko ubranila.

Iz njene leve je prišlo še eno, pobrala je kamen, in zamahnila z njim, da bi ga odgnala. Preplavila jo je žgoča bolečina, in jo prislila, da ga spusti. Namesto, da bi v strahu odletelo, ji je bitje zagrizlo v prste. Že jo je spustilo, a takoj zatem znova zagrizlo. Njeni prsti so bili zdaj v celoti v njegovem goltancu. Z drugo roko ga je mahnila, a bitje se je držalo naprej, ter mahalo z usnjatimi krili. Čutila je kako ji z jezikom sesa kri iz ran. Stopila je stran kolikor je bila možna. A to ni prav nič zmanjšalo dometa med njo, in bitjem, ki bi ji v trenutku lahko zasadilo kremplje v želodec in jo razparalo.

Topla kri ji je začela polzeti po desni strani obraza, kjer jo je eno izmed bitji opraskalo, ko je poletelo nad njeno glavo. Drugo se je medtem lotilo izpijanja krvi iz prask na njeni desni roki, pri tem pa ji je zasadilo kremplje globoko v nadlaht.

Vonj krvi jih je očitno privlačil še več, lahko je slišala prhutanje kril v zraku, in v svojem umu videla, kako se krvosese pošasti spuščajo vedno nižje, pripravljene, da jo izpijejo do smrti.

Videla je svojo sestro, ki je stekla ven, z gorečo baklo v rokah, in zamahnila z njo okoli sebe. Bljižnjemu stvoru, ki je se je vnelo krilo. Spustil je zvok med človeškim krikom in cviležem psa, in odletel stran. Ogenj jih ustavi, je pomislila Feyin. Z prosto roko je zgrabila predano baklo, in kaj hitro odgnala vse stvore. V zraku je ostal samo še vonj po zažganem mesu. A ni bilo preveč olajšanja, kajti prsti na njeni levi roki so bili raztrgani, in na tleh se je nabralo precej krvi.
Celéha jo je zgrabila in zvlekla nazaj notri v svetišče, na varno.

Feyin se je ulegla na tla, njena sestra pa je pokleknila ob njej, vsa zaskrbljena. Na pogled sta si bili precej podobni, če nekdo ne bi upošteval triletne starostne razlike.
“Si dobro? Feyin?”
“Da,“ je rekla, kljub ugrizom in praskam. Njen glas ji ni bil pri srcu. Prenizek je bil za dekle njene starosti, ali celo dekle na sploh.
“Si kaj videla?”
“Tistega bledega fanta, in kraljico.”
“Našo kraljico?”
Odkimala je. Zopet se ji je zvrtelo in zameglilo pred očmi.
Še vedno je bila v tisti sobi. Kraljica je zdaj sedela v kadi polni vode, njena gola koža, oziroma, tisto kar se je izmed nje videlo, pa je bila prekrita s krvjo. Voda se je počasi obravala rdeče, in dala vtis, da je kad polna krvi.
“Dnevi so vam šteti, grofica Báthori.” Glas je bil globok, zvenel je, kot bi dve skali počasi drgnila druga ob drugo. Zdelo se je, kot da prihaja iz vsepovsod okoli nje.

“Prisegel si, da mi boš dal rešitev za večno mladost.”
“Da, in na žalost vam tega ne morem izpolniti. A kar mirno grofica. Vaše potomstvo-“
“Prideš sem, z obljubami takšne narave, in kdorkoli že si, misliš, da lahko tako zavedeš vladarico tega gradu, in grofico Ecseda??!”
Zrak v sobi se je ohladil, in sveče so zaplapolale.
“Jaz sem Kiel, mnogi so mi sledili v prizadevanju za slavo. Vedite, da sem zmožen za vas priskrbeti mnoge reči, ki jih noben iz vaših tesnih krogov
ni.“ Glas je zdaj zvenel kot grom stoterih neviht.
Grofica je ostala tiho.
“Vaše potomstvo bo izkusilo sladkost večne mladosti, to lahko obljubim. Ne bolezen, ne poškodba, bosta kdaj skazila njihov videz.”
Njen obraz se je hipoma zmehčal, in njene temne oči so postale polne nenadnega zanimanja.
“Večna mladost praviš? Kako bo to storjeno?”
“Zapišite si, kar vam naročim. Ne imejte zaupanja v vaše pisarje. Vaše potomstvo bo zapisano prejelo ob pravem času, imam svoje načine za to, grofica.”

Videnje se je končalo, in Feyin je vsa pretresena ležala na tleh.
Če ne bo ukrepala, se utegne še kaj hujšega zgoditi. Vstala je, nepozorna na vso kri, ki se je medtem nabrala na tleh, in je še vedno tekla iz njenih okončin. Srce ji je utripalo hitreje kot ponavadi, in tudi dihala je tako. Celéha je pristopila do nje.
“Kaj delaš? Leži nazaj.” Pri tem jo je prijela za roko. “Hladna postajaš.”
“Moram nekaj storiti,” je v naglici odvrnila. Pogledala je proti vhodu.
“Ne pustim ti iti ven, ali želiš umreti?”
“Imela sem videnje, prišlo bo do grozot-“
“Ohrani mirno kri, in leži, jaz grem iskati zdravilca, da te oskrbi.”
“Ali, tam zunaj so-“ je začela, in se usedla.
“Ne imej skrbi zame, razkropili so se. Vzela bom bakle.” Šla je v preddvetje svetišča, zgrabila nekaj gorečih bakel iz sten, in odšla.

Feyin je počakala pet minut, in nato znova vstala.
Pred očmi se ji je meglilo, in postalo ji je vroče. Oprla se je na steno. Na srečo je ležala le nekaj korakov stran od oltarja, kjer je bil postavljen kip boginje.
Pokleknila je pred oltarjem, in začela moliti.
“O boginja, usliši mojo prošnjo. Bitja v noči poškoduje ogenj. Rabimo nekoga, ki bo imel moč, da jih uniči.”
Čutila je kako postaja vse šibkejša, zdaj ji je bilo že hladno. Dihala je zelo počasi, in komaj je čutila utrip svojega srca. Čisto brez življenja se je ulegla na tla in dolge minute tako ležala, dokler ni vdihnila še zadnjikrat.

*b*Lexington, KY, sredi Februarja, 2023, 8 mesecev nazaj*b*
Sedenje v zadnji vrsti v šoli ima svoje prednosti, recimo to, da imaš manj možnosti, da kdo opazi, da imaš med uro slušalko v ušesu. Sploh, če si jo zakriješ z lasmi, tako kot je trenutno počela šestnajstletna Jessica Bridges pri uri zgodovine. Nosila je zelen lak za nohte, ki se je dobro ujemal z barvo njenih oči. Umaknila si je pramen svojih gostih temnorjavih las izpred obraza. Želela si jih je pobarvati na rdečo ali oranžno, njihova naravna barva se ji je zdela malo dolgočasna.

Posnetek, ki ga je poslušala, se ji je vrtel naprej.
“…*i*Tisto noč, prvega januarja 2002 je trinajstletna Alicia stopila ven iz hiše, ne vedoč, da se bo srečala z plenilcem. 14-letno dekle, s katero se je pogovarjala po spletu, je v resnici bil 38-letnik po imenu*i*…”
Na njeni mizi je pristal prepognjem listek z napisom: ᴢᴀ ᴊᴇꜱꜱɪᴇ :³ Razprla ga je.
★ ɴᴇ ᴘᴏᴢᴀʙɪ ᴍɪ ᴠʀɴɪᴛɪ ᴀɪʀᴘᴏᴅᴀ ~ᴍᴏʟʟʏ ★
Hitro je napisala svoj odgovor (ᦓꫀꪜꫀᦔꪖ), podala listek svoji sosedi, in se spet pretvarjala, da v celoti sledi pouku. Saj ni bilo tako zelo dolgočasno, a posnetek, ki se ji je vrtel preko Youtuba je bil bolj zanimiv.
“…*i*štiri dni zadrževal v svoji kleti, kjer jo je*i*…” Posnetek je prekinila reklama.
Neopazno je segla v torbo, in uspela zatipati svoj telefon, ki je bil že vroč na otip. *i*Prekleto. Že drugič ta mesec.*i* V naglici je zaprla vse aplikacije, ga ugasnila, in se vzravnala.
Takrat je z temnih kotičkov njenih možganov prišel glas.
Glas, ki je tiho šepetal v že davno pozabljenem jeziku, da se je sprva slišal kot rahel šum. V prstih desne roke je čutila ščemenje, kot da se bi ji ogrevali od znotraj. Ko so zadnje minute ure minevale, je njena roka bila vedno bolj topla na otip. Bolečina v njej je prihajala v vse toplejših sunkih, kot bi jo kdo počasi segreval od znotraj.
Takoj, ko je bilo ure konec, je pobrala svoje stvari, in zdrvela po hodniku.
Glas v njeni glavi je medtem postajal vse bolj jasen, pretakal se je naprej in nazaj kot tekočina v lava luči.


K̵̨̨͓̫̰̹̄͆̔̐̑͗̋̋͘̕T̶̢͕̳̙̩̞̳̝̦̍̒̍́iĕ̷̙͈͉͖̗̣̍̇̄̀̉̇̚̕͠ṟ̵̢̢̢̻͔͒̀́͂̕͝͝ ̷̡̢̟̜͕͍̯͎̝̈́́̈́̃̆̃̈̕ͅs̸̨͈͔̑̈̾í̷̝̳͂̍͌͝͝à̸̟͎̙͖͆͐̀̚ŕ̵̢̨̞̘̦͉̀̋͋͝i̶̧̢͖͙͚͇̼̹͎͚͊͂͋̆͝ş̸͔̂̒͐̿͆͐͒̈́̆i̶̘͉̟̳͉̓ ̶̤̳͎̎̓̑̊̑͜t̶̫̖͕͍͎͈͐̊̒̔̓̾̎ĭ̷̧̹̯̺̯̕s̶̞̦̬͚̲̖̋̇͊̈͒͊̈͆̍t̵̨̰̯̼͉̣͚̞̮̫̓͊̑͗͑͆̈́͝a̷̫̹̮̳̱̳̻̼̤̍̈͐̈́͜,̵̛̯̱͍̗̼̩̬͇͔̔̂ ̶̥̩̼̫̩̻̊͆̊͛̂̉͌̏͝k̵̳̻̯̓̏̈́͂̒̌͘̕ȋ̴͓̖̋̍̎̈̈́͠͝k̷̡̖̣̬͋̉ë̴͙͖̳̝͓̭́̏̇̓̆̔̏̿s̵̜̉͆͑͘ň̷̬ā̸͚̬͍̹̞͐̓̾̈́̄̇͒d̸͍̣̙͌́͐̿ś̷̛̥̈̊͘e̷͓̬̟͙͕̭̺̘̔̄̀̈́z̶̙̟̽̑̈́͊͐̿̓̔ő̷̧̮̠̝̺̝͍͉̣͎̀ř̷͈͇̗̙͂̈̓̿̌́̏̈͝ṵ̵̢̡̝̦͂̊͑̔̈́͐́̀̚j̵̨̡̛̮͔̝̲̇̓͑̿͗̔̕̕͝e̶̡̲̳̮̦͌͊̒̇̇l̵̝̪̲̗̣̪̣̩̲̓̏e̶̠̻͍̫̮͂̐̈́́͝ ̵̨͉̩̖̹̱͑̋͗s̸̥͒ḵ̴̙̻͈̭̊͜͜͝e̸̳̓͛̎͗́̌͐͘͠p̸̤̠̼̤̳̹̣͗͒̊ͅi̴̺̫̅̊ỏ̸̢̱͙̟̼̏̈́̉̚͘ͅs̶̫͇̰̑̒̈́̊͗̐͊͝g̸̺̲͇͇͙̘̯̟̹̊̓͆̄̄e̸̝͇̣̖̫̝̥̪̯̓͛̾̈͐̿̂̓͜n̷̙̟̳͕̰͙̞̊̓̍͜j̵̨̧̢̢̖́̀̈́̍̏́́

K̵͇̭̙̯̞̱͋̈ȩ̴͎͔͕̱͎̰͇̑͋̑͜r̶̖͎͍̱̈́̀͛̃̓͆͒̆̈͠ ̸̛̹̭̿̓́̒̀̾̇̽̒a̵̢̭̹͈̺̠̕r̸̝̼̹̀̄͊̚͠͝ͅȉ̶̭͋̅͝s̵͕̮̰̻̪̥̖̠͊͛̋̌͜i̵̠̦͕̺̠̜̜͙͇̓ ̴̡̛͕̖͓̣̲̙̤̗͌́̓͑̃̿ͅk̶̛̖̜̉́͆͌͋́͂ẽ̶̡̟̱̠̜͇̻̳̩̈́͌̉̋̚͜s̷̯̪̪̟̯̳͓͚̳̱̍̾̈̔̓̀̑̐̅͛ś̸̨͓̜̻̈́̀͗͛͐ȩ̷̡͇̼̱̻͎͂̽͗̎̀̾̅͒͝l̸̡̥͉̬̇̕è̵̺̯͂̐͂ ̷̭̥̙͕̬̜̤̤̥͈̈́͑̈̋͊s̷͖͈͎͙̜̖͙͊͂̆̒͒̑̂̈̅͠ ̶̛̺̺̱͚͔̫̅̄͊̾͑̿̓͂̚Ṯ̶̡̡̛̯̊͑̈́̋̋͂͘i̸̗̼̩̗̙̍͐̎͂̕͝ḳ̷̟̖͎̟͇̪̼̈́̉́̓̿̅̔͒͜é̷̘̙̫͓̦̙̀̅̓̾̎͜ͅp̷̳̄̑̃̀̋̀̐͘͠͠ï̵̛̱̞͑̃̍̍͜͠͝ṣ̷̣̘̹̪́͗͝i̴̢̨̢̟͔̞̼͇͈̾̍͑͒̕̚̚͝͝s̴̺̳̻̳̣̦̣̥̬̼͗͐ ̴̻̹̺̙͙̯͂̉̋̒́̚ţ̸̛̦̝͉̱̯͛̄̂̊̌̏̑͜͜͝.̴̧͇͈͉͈̫̼̲̥̐̽̃̈́͒͋̓͝i̸̩͙̻̯̔́̌͝ş̷͖̜̘͇̙͉̱͍͔̔̎̀͐̅͋̄́̎t̵̤̄à̵͕̖̋͋ͅ,̸̡̦̟͈̻̙͍̑̆̉̊͠͝ ̵͙̈́͊̋͒͜k̶̦̣̮͇͓̉ḭ̸͍̃̽̓́̇̌͗͆̂ ̵͎̦̗̳̙̘̿̾̑̿̍̃̂͗͐͜ͅn̴̢̧̛̦̜͖̹̮̱̯͚̐̌̅̎͗̕͘͝a̵̦̠͉̹͔̍͛̐͠ͅḏ̶̨̧̨͈̈̈̂̔̎̔z̶̥͓͈̹̈͌̂̀́̒̎o̵̯͓̿r̵͇̟̙̰̔̃̿̽̈́͝u̴̦̦̘̺̗̦̹͖͊͋̄͠j̷̧̡̬̖̜̦̜̰͚̀̅̄̏͐ė̸̖̜̳͉̩̺̪̩͑́͌̒̆͝ͅ ̶̧̱͗̇̏ǫ̵̡̲̘̗̼̫̭̣̀̍̀̊̈͘͝g̷̢̰͔̙̤̭͕̀̈̒͗̈́̌̓̓͠ͅḛ̸̛̰͎̮̲̼͕̐̈́̎n̷̗͙̳͍͙̘̗̉͜j̶̢̛̘̦͓̺͌̽̕


Stekla je v dekliško stranišče, ter se zaklenila v prazno kabino, kjer je tresoča obsedela na tleh.
Vsakič ko se je tisti stavek ponovil, je imela občutek, kot da ji bo glavo razneslo. Ščemenje se je tačas prelevilo v gorečo bolečino, podobno tej, ko greš iz hladnega na toplo, le, da je ta občutek bil desetkrat bolj intenziven. Zdelo se je, kot da izvira iz njenih kosti.

Stavek je nadomestila ena sama beseda. Beseda ki je odmevala iz kotičkov njenih možganov.
“Arisi,” je rekla, nato pa ostrmela, kajti energija, ki se je doslej nabirala v njej, je šinila navzgor in nad konicami njenih prstov so se pojavili plameni. Dima ni bilo, a lahko je čutila njihovo toploto na svoji koži, in videla odsev svetlobe na ploščičah na tleh. Znova je ponovila besedo, a plameni so se samo pojačali. Tlesknila je s prsti, v upanju, da bo to zaustavilo ogenj, a so se namesto tega ukresale iskre.
*i*To je slabo.*i*
Domislila se je, kako bi jih lahko ugasnila, planila je do enega izmed umivalnikov in v paniki odprla pipo. A voda je stekla čez plamene, kot da sploh ne obstajajo. Vsa obupana je zamahnila z roko, in plameni so izginili kot da jih nikoli ni bilo.

Dvignila je glavo, in zagledala svoj prestrašen obraz v ogledalu. Sodeč samo po njenem izgledu, bi kdo pomislil, da pripada tisti ločini punc, ki pridejo v šolo z polzlatimi ogrlicami okoli vratu in dražjimi avti na parkirišču. Vendar njene zlizane in ponošene oranžne All-Starke, ki jih je nosila skoraj vsak dan, in šest let star telefon, ki je bil že na koncu svoje življenske dobe, so pripovedovali drugačno zgodbo.

*b*Neznan kraj, neznan datum, 1680*b*
Na jasi sredi gozda, daleč stran od bližnje vasi je stala enonadstropna kamnita hiša. Elspeth, zdaj rjavolasa, in v svojem novem telesu, je sedela pri stari mizi, na kateri so bili bodalo, razni napoji in njena čarovniška bukva. Mnogi njeni predmeti so bili razporejeni še drugje po prostoru, iz sten so visele posušene rastline in ustrojena koža lisice, ter celo okoli njene postelje, kjer je bil na tleh ob vzglavju zložen kup kosti.

“Prosim sile onostranstva, da mi razodenejo kaj iz časov, do katerih še ni prišlo.” Z bodalom se je zbodla v prst, in roko držala nad listom papirja, dokler ni gor kanila kaplja krvi.
Na papirju so se iz kaplje začele širiti črte, in izrisovati nekaj. Prikazala se je podoba hriba, na katerem je stala ogromna trinadstropna hiša, ne, graščina. Kdorkoli si jo je lastil je bil več kot očitno zelo premožen. Še ena kaplja krvi je kanila na papir, a iz te so se počasi izpisovale besede.
“Nešteto let bo preteklo, a bo tukaj prišlo do veliko gorja. Ko bo beli škorpijon izvedel za svoje prednike, se bo kri prelivala čez rodove,” je brala iz lista. Šla je v drugo sobo, kjer je bila ob oknu še ena miza, levo od nje je bila še ena postelja. Nasproti njene sobe je bila postavljena peč, in skromna kuhinja.

Temna magija je bila nevarna, vsak urok, vsaka kletev je počasi izpijala življensko silo človeku, ki je uporabljal to vrsto magije. Če bi je uporabil preveč, bi se spremenil v senco samega sebe, in končal na pragu smrti. Elspeth je seveda bila pozorna, a niti ona ni mogla ubežati temu. Z vsakim minevajočim letom je čutila, kako ji življenske moči počasi pešajo.
A s Thomasom je bilo huje. Bil je eno leto oddaljen od tridesetega leta življenja, a po izgledu, je dajal vtis kot da ga zdaj zdaj pride obiskati Matilda. Glede na to kako dolgo ga je urila v tem, ne bi smel znati nekaterih urokov, in vse je uporabljal je veliko pogosteje kot je bil zmožen. Za to je njegovo telo plačalo grozljivo ceno.

Ležal je v postelji nasproti mize. Njegova koža je bila napeta čez njegove kosti. Vdrta lica in oči so mu dajala videz, kot bi že mesece stradal. Prek vratu in vek so se mu kot pajkove noge vile počrnele žile, ki so samo pripomogle k videzu shiranega trupla. Dolgi lasje so se mu na levi strani glave čisto pobelili, druga stran, čeprav še vedno naravne barve, je počasi prehajala na belo, en pramen naenkrat.
Obrnil je glavo proti njej, in v soju sveč se je za hip zazdelo, kot da mu iz ugreznjenih očesnih votlin pleza nek peklenski stvor.
“Lagali ste mi, moja mati ni mrtva.” Njegov glas je bil raskav, kot goreča žerjavica, ki prasketa v kaminu. “Duše preminulih so spregovorile, pripovedovale so mi. kaj ste ji storili. Morda, ako bi bili voljni storiti isto meni, ne bi trpel kakor zdaj.”
“Ne bom.”
“Nočete, ker hočete, da bi ostal človek? Ali zaradi drugih razlogov?” Tišino je prekinilo predenje, ko je tigrasta siva mačka skočila nanj. Sprehodila se je do njegove glave in se pričela drgniti ob njega. Po nekaj minutah ga je začelo ščemeti v grlu. Zakašljal je.
“Pojdi dol. Ne hodi mi blizu.”
Mačka je vstala in se sprehodila do njegovih nog, nakar se je ulegla zdraven.

“Neumna mala žverca,” je nejevoljno dejal, in nato brcnil mačko stran, da je pristala blizu ognijšča. Znova je pogledal Elspeth.
“Ako bi le vedeli, kako ste bili izigrani, mati.” Ta zadnjo besedo je izgovoril, kot da bi s tem izpljunil strup. “Kar ste ustvarili ni bilo pomočnik, pač pa bitje, ki si je sposobno svojo žejo tešiti samo s krvjo ljudi. Tisto s pomočnikom ni bilo za vas, ampak za njo. Človeka lahko spremeni v nič manj kot zasužnjenega podanika, ki upošteva vsak ukaz svojega gospodarja.” Gledal je, kako se je groza zrcalila na njenem obrazu, ko je počasi dojemala kaj je storila pred vsemi tistimi leti.
“Ka-kako to veš?”
“Hudičevi pomočniki niso nikoli povsem iskreni, zapomnite si to.”
“Imel si stike s peklenskimi sli??” Strah v njenem glasu je bil očiten, in ni si mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil ob tem.

“Ali si je vaš um sposoben predstavljati to? Vse človestvo si lahko pokorimo, in zavladamo svetu. Pokazal jim bom, da jim ne more pomagati nobena molitev, ne Bog ki ga tako slavijo.”
“Temna magija ni za v te namene! Nak, že tako ali tako prizadejaš preveč škode, ljudje bodejo utegnili postati spet sumničavi.”
Njen zadnji stavek je vzbudil jezo v njem.
“Noben mi ne bo govoril kako naj uporabljam svoje moči,” je revsknil, in se postavil na noge, kljub temu, da se so mu kolena tresla.

Sence v desnem kotu sobe so se počasi zgostile in se vrtinčile, nakar so iz njih šinile dolge lovke. Planile so nad Elspeth, a ta je v zadnjem trenutku okoli sebe pričarala nevidno steno. Odbile so se nazaj, in zlile s temo.

Že samo ta urok ga je izčrpal, da je bil še bolj slaboten kot sicer. Oprl se je za rob mize, in s težavo prisilil, da se ni sesedel na tla. Rabil si je povrniti energijo. Nakazal je proti mački, ki je spala pri ognjišču.
Mačka je skočila pokonci v strahu, in se nenadoma prevalila na hrbet. Pričela se je zvijati in dreti, ko je življenje uhajalo iz nje. Thomas je čutil kako njegove ude polni življenje.
“Mala žverca mi ni bila preveč pri srcu,“ je mirno rekel, ko so zvoki umirajoče mačke potihnili. Elspeth je ta trenutek izkoristila za pobeg v svojo sobo. Pognal se je proti vratom, a so bila že zapahnjena.

Opotekel se je nazaj. Zvil se je, nakar je padel na kolena, in začel silovito izkašljevati kri.
“Pametni ste,” je rekel, in si pri tem obrisal kri iz ust. Pobral se je. “Vendar, a zares mislite, da se lahko kosate z mano?” Iztegnil je desno roko, pred vrata, in naredil neko kretnjo.
Lesena vrata so začela trohneti, kot bi desetletje minilo v sekundi. Z eno brco je naredil luknjo v njih, in se splazil čez. Elspeth je poskusila zbežati, a so jo nemudoma zgrabile senčne lovke. Ovile so se okoli njenih gležnjev in zapestji, ter jo ukleščile na mestu.

Brskal je po mizi, in našel čarovniško bukvo pod nekimi listi. Odprl jo je in s koščenimi prst listal po njej, dokler ni prišel do strani, ki jo je iskal.
“Stopljena mast, veščina leska…,” si je mrmral.
“Ničesar kar rabiš ni tu, moral boš v gozd-“
Tlesknil je s prsti. Ena izmed senčnih lovk se je ovila okoli njenega vratu. Stopil je bližje.
V njenih očeh se je zrcalil strah. Strah pred tem kar je postal, v kar ga je vzgojila.
“Ne govoriti laži.“
“Vzgajala sem te kot lastnega otroka, Zatrjujem ti, moral-“
Ob tem se je lovka še tesneje ovila. Zahlastala je za zrakom.
“Zapravljate moje potrpljenje. Svetujem vam, da spregovorite, zdaj ko še dihate.” Njegov glas je bil srhljivo miren.
Lovka okoli njenega vratu je spustila svoj prijem, in Elspeth je spet lahko dihala.
“Vse je tu.”
“Zahvaljujem se za iskrenost,“ je odgovoril, ter se posvetil pripravi vsega kar je rabil. Sredi tega je zopet tlesknil je prsti. Ena izmed lovk je začela počasi daviti Elspeth.
“Zakaj?”
“Dolgčas me tare,” je rekel, in se ji kruto nasmehnil. Nato se je usedel, in nadeljeval z branjem knjige. Čez kakšne pol minute je ustavil lovko, ker mu je njeno hropenje za zrakom načenjalo živce.
“V tarčo vrezite simbol zasčite…bo videti kot človek…”
Ni imel želje, da bi se tako pohabil. Ni se hotel skrivati pred vsemi, kot je to počel vsa ta leta odkar se je učil. Premazal je konico bodala z zvarkom, in si jo zapičil v žilo nad srcem. Izvlekel jo je, in bodalo odvrgel na mizo.
V trenutku ga je zajela bolečina. Bilo je, kot da ga je napolnil ogenj. Spremenil se je v volka, in nato nazaj v človeško obliko.

Vstal je. Bil je izmučen zaradi preobrazbe, a hkrati se je po njegovem telesu širila nekakšna nova energija, ki mu je vilila moč za življenje. Živ za večno, a z izgledom do konca dni ujet na pragu smrti.
Pogledal je Elspeth, ki je bila še vedno nemočna proti sencam, ki so jo držale.
“Morebiti mi lahko še koristite,” je rekel, bolj sebi kot njej. Znova je vzel bodalo, in si prerezal žilo, da je kri kapljala v čašo. Poškodba se mu je nemudoma zacelila. Čašo je podržal pred Elspeth.
“Pij.”
Odmaknila je glavo stran od čaše, a jo je hitro kot blisk zgrabil za tilnik, in ji potisnil glavo naprej. Predala se je, in spila požirek. S kretnjo je ustavil lovke, ki so se razblinile v dim, ki so ga posrkale sence. Sesedla se je na tla.

“Vstani.” Brez besede je vstala, in čakala nadaljna navodila.
“Pojdi na pokopališče, izkopaj nedavno umrlega, vzami mrliški prt s katerim je pokrit, ter ga prinesi sem, skupaj s krsto.”
Prikimala je, in odšla iz hiše. Čez kakšno uro se je vrnila.
“Dobro,” je rekel, ko je videl mrliški prt v njenih rokah. Podal ji je stekleničko črnila. “Pobarvaj ga.”
Ko je mrliški prt bil suh, si ga je odel okoli sebe. Zdaj je imel manj možnosti, da ga sonce sežge.
Stopil je nazaj do mize, in iz nje vzel list s prerokbo, ki ga je skrbno zložil, in vtaknil v čarovniško bukvo. Ni vedel v katerem času bo obstajala hiša, niti kje, ampak nekako bo že prišel do nje. Četudi bo moral pomoriti kogarkoli, ki mu bo pri tem prečkal pot. Vzel je malho, in vanjo spravil vse iz sobe kar se mu je zdelo potrebno. Ko je odhajal, je bežno uzrl svoj odsev v oknu. Njegovo ime ni ustrezalo temu kar je postal. Od zdaj naprej mu bo ime Azarias. *i*Da. To je veliko boljše*i*, je pomislil. Odšel je iz hiše, njegova nova pomočnica pa je ubogljivo capljala za njim.
*b*^^^*b*
To je to. Če vas glede tega dela kaj zanima, ali pa vam ni jasno, kar vprašajte.
*roza*Vprašanja za vas:*roza*
a) Katere izmed stranskih likov bi želeli večkrat videti?
b) Ali si želite videti kakšno interakcijo med kakšnimi specifičnimi liki in, če ja, zakaj?
c) Vprašite me neki o zgodbi (razen 'kdaj izide nov del?') Zmanjkal mi je idej.