*b*8.Leo*b*
Zjutraj se je zbudil z modricami na rokah in nogah.
Mami in atu je povedal, da gre za nekaj časa prespat h prijatelju. Čudno se je počutil, ker je imel oba starša, Jacku je mami umrla, Amy sploh nima staršev, Agnes pa ima mačeho in očeta.
Z Jackom ni govoril od včeraj, ko je nekam odšel z Amy. Zdel se je zmeden. In nič mu ni pisal.
Leo se je odpravil ven. Ko je zaklenil vrata je pred njim stala Kinzie. Od blizu je izgledala bolj ranjena.
In večja, je pomislil. Na glavi je imela temno modro kapo Ford.


»Hejla.«
»Čudne stvari se dogajajo.« je previdno rekla Kinzie in gledala naokoli.
»Uh, ja. Mislim, da se tako ne pozdravi prijateljev. Živijo!«
»Pšššt.« Kinzie mu je prst položila na usta in Leo je zavohal vonj po ognju.
»Kje pa je Looni? Ne; Sooki.«
»Koongo.« takoj, ko je to izrekla se je na njeni rami pojavil Koongo.
»Ok, štekam. Torej, kaj je nart?« Je Leo zagreto vprašal.
»Greva k Amelii. Jack in Agnes sta izginila. Čutim, da se je Agnes soočila z mojo mamo.« Kinzie je začele hitreje hoditi.
»Kdo pa je tvoja mami? In je z Agnes vse v redu?«
»Da. Moja mama je Compitum.«
»Kaj? Po slovensko prosim!«
»Razpotje. Agnes je morala izbrati. Ali nas ali pa Jack.«
»Skupaj z Jackom je!? Mislil sem, da mu je všeč Amy!«
»Ne. Jack je padel v temo. Agnes mu je sledila.«
»Aja.« je Leo olajšano rekel, »Čakaj malo… v temo? Saj to ni…?«
»Ja. Zato potrebujeva Amelio.«
»Kje si pa spala?«
»Kaj?«
»Uh, spala. Smrčala. Poležavala. Uh, počivala, se zvijala, kakorkoli vi rečete temu.«
Ostro ga je pogledala, »Jaz ne *i*spim*i*. Sem izdajalstvo. In *i*ne spim*i*«
»Zakaj ne? Kdaj bi lahko, da bi se mogoče ljudje bolje razumeli.«
»Jaz sem demon, ne človek, ne potrebujem vode. Ne hrane.«, grdo ga je pogledala.
»Kaj pa potem? *i*Piješ temo?*i*«
»Lahko bi rekli…«
Pozvonila je na Ameliino hišo.

»Hej! Leo, Kinzie! Kje pa sta Jack in Agnes?«
»Ti povem, samo…«
»Dež gre. Pridita. Notri se pomenimo.«

Peljala ju je v hišo in…. Vav, Leo nikoli ne bi pomislil, da ima Amyina babi tako dober okus.
Ni bila kot tista *i*babičina stara koča*i*, bila je stara; imela je kamin, stare sofe, ploščice… Ampak… Vav! Hiša je imela navadna okna na katerih so bile olivno-zelene zavese, lesena vrata, zeleno-črn kamin, omare in ločene prostore. Zrak v hiši je dišal po limoni in lesu. Na tleh so bile po večini ploščice, samo v Amyini in pri njeni babici v sobi je bil parket. Za vrati je bila postavljena stara kitara brez ene strune (imela je pet strun) in par barvnih dežnikov.
Prva stvar, ki jo je Leo zagledal, ko so vstopili v dnevno sobo je bil drevo, ki je rastel v kotu.

»Babi, to sta Leo in Kinzie. Sem smo prišli, ker zunaj dežuje.« Amyina babica je hitro vstala.
»Super, dragica. Vam lahko kaj ponudim?«
»Ta hiša ima zanimivo zgodovino.« je bleknila Kinzie.
Leo in Amy sta jo pogledala v presenečenju.
»Da. Ima jo. To drevo,« pokazala je na drevo v kotu, »To drevo tu raste že tisočletja. Posadila ga je ga. Windsor. Prva ženska, ki se je v tem mestu uprla moškim. To jo je stalo. Sežgali so jo. Ji rekli, da je čarovnica. Legenda pravi, da je to drevo posadila in prosila demone narave naj ji ponudijo drugo življenje kot drevo, ko umre. Nekatere legende. Druge pravijo, da je umrla in se zdaj kot duh maščuje.«
»Mhm. Torej ta ga. Windsor… Enak priimek ima kot vi.«
»Da. Pravijo, da se njen rod sežgali, ampak nekdo je moral preživeti….«
»Niso vedeli njenega imena?«
»Ne. Bila je kot duh; kdaj je izginila, drugič se je pa prikazala.«
»Hvala ga. Windsor. Pridita.«
»Vam naredim čaj?«
»Lahko limoninega!«
»Zato ta hiša diši po limoni…«
»Ne. To drevo *i*je*i* limona.«
»Ne, ni. Zelo dobri raziskovalci so to preiskali in to *i*ni*i* limona.«
»Ne, ni *i*vaša*i* limona, ampak je *i*naša*i* limona. Citreum Obscurum.«