Tukaj je drugi del moje zgodbe. Hvala dragon girl za tvoje nasvete in upam, da je zdaj zgodba boljša. Mimogrede vzdevek Cukrarna, to je dejansko skladišče v Ljubljani. No zdaj je bilo preoblikovano v gelaerijo, se mi zdi. V njej pa so životarili mnogi slovenski poeti me drugim tudi Cankar. Ampak Viktorija vsekakor nima tega v mislih. No upam, da vam bo všeč:heart:
____________________________________________________________________________________________________
Zbudim se, komaj po včerajšnjem divjem pregovarjanju same s sabo je to skoraj nemogoče ampak zmorem. Še preden pa stopim v zunanji svet se pogledam v ogledalo, saj hočem biti čim bolj neopazna in zadovoljno pokimam. Kratki bledi blond lasje in brezizrazen obraz brez ličil, ki bi poudarila moje svetlo rjave oči so čudoviti za ta namen, če dodaš še temna oblačila si zmagal. Vendar moraš pa tudi verjeti, da si neopazen, najbolje, da kar neviden. Obstaja le en primer, ko se odločim, da bom postala malo opazna, pri omarici. Je tam tudi ona? Pogledam in si oddahnem ni je super duper zdaj se lahko lepo nastavim, kot vedno. Odprem omaro, torbo dam malomarno na tla in si vzamem ves ljubi čas. Nenadoma pa zaslišim: ,, Spelji se, Cukrarna!''. Srce mi preneha biti za sekundo, vendar se zberem in ji naklonim svoj zdolgočaseni pogled in vprašam: ,, Zakaj pa?''. Pogleda me z svojim ubijalskim pogledom in sikne: ,,Spelji se Cukrarna ali pa boš res vredna svojega imena!''. Pogleda me s svojimi jantarno rumenimi očmi, kako lahko nekdo s tako toplimi očmi, tako ledeno gleda? Ne zmorem več zato, res zdrvim stran zdi se mi, da me bo razpočilo, le kaj naj bi to pomenilo?!. ,, Seveda nič dobrega trapa, polila bi te s kakšno pretirano sladko pijačo in se ti smejala, Sweetie presneto!'' me Logan že nadira. Poskusim si zmisliti nečesa kar bi odgovorila Rozi, ko zazvoni ista nadležna melodija. Zato stečem k Slovenščini, ki jo imam z njo kar je čudovito, kajti tukaj obstaja minimalna možnost, da se znajdem v njeni skupini. Logan, ki mi ponavlja kot lajna, da si vedno izbere svoje prijateljice utišam, ter se poskušam skoncentrirati. Profesorica Katka uboga reva imeti tako ime še posebej, ker je bolj majhne postave in jo vsi kličejo Kratka, pristopica v razred in potolče. Videti je navdušena ,, Prinesla je piškote'' zažvrgoli Rozi. ,, Nenapovedane teste'' Logan me vedno uspešno spravi na realna tla pomislim. ,, Torej razred posluh prosim! Kot veste smo zelo ponosni da naša gimnazija ponuja razne natečaje in tekmovanja. Eno izmed njih je tekmovanje v pisanju, na katerem po navadi dosegamo odlične rezultate. Zelo si želim, da bi sodelovali vsi, kar sem tudi storila. Vse sem vpisala.'' zadovoljno razlaga profesorica Katka ter požene val neodobravanja celo žvižgov iz zadnjih klopi ampak nadaljuje kot, da ne bi bilo nič: ,, Torej letošnje tekmovanje sem se odločila narediti malo drugačno saj je pisanje naporen proces, potekalo bo v paru in prispevalo bo k pomembnemu delu ocene!''. Iz povzdignjenega glasa razberem, da to ne pomeni nič dobrega in delo v paru presneto. Moji možgani se bodo sesedli sami vase namesto njih bo ostala le črna luknja, ki bo žrla živčno razavranost. Delovanje v paru noben noče biti z mano v paru. Ne poslušam več samo ponavljam si ne, ne, ne, ne. ,, Viktorija in Sweetie vidve bosta delali skupaj, kajti nazadnje, ko si sodelovala s Evo so bili rezult...'' njeno ime se prebije čez moje notranje krike. Zazdi se mi, da bodo možgani eksplodirali in sodelovala b-o-m z njo?. ,, Vi niste resni bila je preprosta naloga v delovnem, ne bom sodelovala s Cuk, Sweetie resno mislim!'' ona je videti razburjena, kajti krili z rokami in skoraj kriči. Jaz pa sem modro tiho, naredim se neopazno kajti Eva mi mogoče pošilja poglede ali pa jih tudi ne, saj ni važno. Bolj kot vse drugo me skrbi profesorica, a je videti odločna in le odkima ter nameni svoj pogled, ki pravi: pogovor končan. Ter popolnoma mirno odgovori: ,, Žal mi je Viktorija to, kar želiš ni mogoče. Posedite se k svojemu partnerju in se začnite meniti o čem naj bi se šla vaša zgodba''. Partnerju, zgodba, možgani mi utripajo kot rešilni avto in ne slišim in vidim ničesar razen rdečine in siren, ki mi ovijajo ušesa. O presneto kaj ji bom rekla, ojoj o čem bo šla zgodba, o gasilcih ali kaj?!. ,, Pa kje si ti?! Za Luno? Ah saj tam si že skos'' njen odrezav glas me spravi iz zmede. ,, Mmm ja lahko bi se šla o odpravi na Luno!'' bleknem ter si želim nemudoma vdreti v zemljo. Nameni mi svoj pogled in zmigne. ,,Če ti tako praviš, nisem talent za te zadeve, na Cukrarna napiši! Osnovo, zaplet in razsnovo!'' zamrmra in mi poda list. Jaz pa se lotim vse bom naredila. Načrt je jasen tako super partnerica bom, da bo z mano želela sodelovati in bo naslednjič sodelovala prostovoljno in po tem bova postali BFF in, in. ,,Potovanje na Luno!'' zasika Logan. Ah ja potovanje, Luna seveda. Lotim se dve pogumni dekleti gresta na Luno z doma narejeno raketo po lunin prah. Ampak potem jih poskuša zaustaviti gora pol ljudi pol robotov s Kamčatke, ki so jih poslali Iluminati, ki imajo tam zadaj na Luni svojo bazo. Vendar jih premagata saj zna ena izmed njih odlično kemijo in pogrunta formulo za ozdravitev ljudi in gresta res na Luno razstrelita bazo. Zaradi smrtne nevarnosti, kot je seveda. Se srečno vrneta domov in postaneta mednarodni junakinji (ne za Iluminate). Pogledam jo vendar vidim, da klepeta s tisto Evo vzdihnem in pogledam list. Ko se spet obrne k meni, tedaj se hitro oglasim: ,, Mogočebilahkoprišlaktebidanebihodilainbipogledali?''. Pogleda me nekoliko grdo in naveličano ter vzdihne: ,, Res ne bom hodila, kar sama hodi in, če me ne bo potem pa, hja tvoj problem.''. Tista modrooka Eva se zareži. Jaz pa samo sedim tam in možgani vpijejo in vpijejo, Logan in Rozi se kregata. Zmeda v glavi je popolna.