Viktorija me zabodeno pogleda in nagne glavo, kot mačka, ki ji pokažeš igračko. Najverjetneje si misli, da se mi je zmešalo ampak to zdaj ni pomembno. Njeni prijateljici bodo odvzeli ledvico in naju razrezali ali pa lopnili s kakšnim kijem. Vse to bi ji rada zavpila vendar ne morem. Od strahu imam usta zadrgnjena zato previdno stopim. Ne oziram se na tresoče noge in mlahave roke in odločno poprimem dekle za mahajočo roko in si ga zadenem na rame. Ter samo zinem:,, Ti bom pomagala.'' . Hitro dodam: ,, Mogoče bi jo bilo treba s čim odeti, da se ne bi prehladila?'' Pozno je in res ne razumem, kdo gre ven oblečen tako … pomanjkljivo. Previdno si snamem jopico in ji jo ogrnem okoli ramen, ter si jo spet zadregam. Pogledam naprej saj nočem videti njenega izraza na obrazu. Čutim pa njene poglede, najverjetneje ledene, vendar molči in me ne spodi, kar je dobro. Jaz pa zbiram pogum, da spregovorim. Dekle je težko in pritiska mi na rame. Popolno brez vsakega življenja je, kakor, da bi bila truplo. Truplu pa je lahko izrezat ledvice, pomislim in zopet postanem živčna. Hitro se previdno se ozrem nazaj vendar noben ne sledi, še sreča. ,, Nekam živčna si Cukrarna, kaj je narobe s tabo? '' vpraša Viktorija. Potem pa pogleda dekle in zaklone: ,,Sky saj nisi mrtvo pijana, v tako kratkem času že ne, jebenti!'' Jaz pa se previdno oglasim: ,, Saj ni pijana omamljena je, ker so ji hoteli vzeti ledvice.'' Viktorija mi nameni svoj začudeni pogled, ki ni leden, vsaj to. Vendar le utrujeno vzdihne: ,, Ma verjetno maš prov saj ni veliko spila presneto! Čisto mlahava je, pazi naj se, ko se zbudi, saj se bo ne?'' Tokrat me pogleda in opazim, da izgleda zaskrbljeno, tudi korak se ji upočasni. ,,Seveda se bo, vendar, če se prav spomnim se ne bo spomnila nič, kakor, da bi bila brez spomina'' odgovorim in upam, da sem si pravilno zapomnila celo zadevo. Viktorija pokima in zmaje z glavo: ,, Zdaj pa štekam ledvice, ja. Ampak veš Cukrarna obstajajo še druge stvari, ki bi jih želeli vzet.''Pogledam Sky, res je videti slabo in nekoliko me zaskrbi saj res izgleda, kakor, da je mrtva. Vendar lahko poskusim izvedeti kaj se je zgodilo saj mogoče lahko, kaj pa jaz vem odkrijem storilca. Ko zaslišim Logan: ,, Zbij si z glave svoje detektivske igrice!'' ,,Saj ni pila iz tujega kozarca ali pa ga pustila samega ne?'' vprašam Viktorijo in jo pogledam. Ona pa zmigne z rameni, čeprav težko zaradi Sky, na ramenih : ,, Ma kaj pa jaz vem, očitno to ni dobra stvar, sej bi mogla vedet.'' Molče nadaljujeva in jaz se počutim čudno, v trebuhu se mi delajo obrati. Pozno je in mesečina se preliva, čez ulico, tudi večerni hlad me že daje kljub temu, da sopiham pod težo Sky. Malenkost me je strah, oh kaj se slepim zelo me je strah. Ravno, ko se mi hoče vključiti scenarij z napadom ledvicjemalcev iz temnega ovinka, pa opazim Viktorijino hišo. Oddahnem si, klub temu, da ni ne vem kako lepa je zdaj prav vabljiva, saj deluje varno. Viktorija pa med tem previdno vrti ključ v vratih, ter stopi naprej. S skupnimi močmi Sky položiva na kavč. Viktorija jo pokrije s prevleko, ter mi vrže jopico. Jaz pa se odločim, da odidem. Tu nimam, kaj iskati. Nenadoma pa zaslišim pritajen: ,,Hej!''. Ozrem se nazaj, Viktorija stoji tam pri vratih, videti je zaskrbljena in utrujena. Redkokdaj jo vidim tako, saj je v bistu sploh ne, kaj se slepim. Pogleda me ter reče: ,, Hvala, Cu.. Sweetie!''. Izjecljam svoj ni za kaj ter hitro odidem, kajti prav čutim ,da postajam rdeča. Lica mi gorijo in ves večerni hlad mi jih ne pogasi. Viktorija me je prvič v večnosti poklicala po imenu! Odpravim se in vsa občutenja tega večera se mi vračajo, podvojeno. Končno mi je uspelo govoriti z njo, pa čeprav o ledvicah. Sploh me ni odgnala. Z veselih misli me zdrami ostra luč avtomobilskih luči za mano. Hitro se poženem, saj me nenadoma preplavi strah, šele, ko zagledam svojo hišo si oddahnem. Pred vrati me pričaka sestrična, ki izgleda kakor, da je pozabila na jutranju urejevalno rutino in me zagrabi za ramena. ,, Joj, Sweetie ti ne veš kako si me prestrašila! Ne bi te smela spustit v ta klub saj je vse v redu, tudi frendica, ne?'' zveni tako zaskrbljeno. Zato ji hitro pokimam in ji rečem: ,,Saj nisem nič pila, še vrtela se nisem.'' Pokima ter odide, jaz pa se odpravim v sobo. Čutim energijo, ki se mi nabira vendar se dovolj pomirim, da zlezem v posteljo. Objame me toplota in pomirjeno zaspim.
Torej tukaj je nadaljevanje, zahvaljujem se Clari za lep komentar in upam,da vam je bila zgodba všeč.