Ojla! Nov del! Verjemite, da prvič pišem na tak način zato je pričakujte, da bo to nevem kaj... (saj ne, da so prejšnje zgodbe bile). Komentirajte in vesela bom vsakega na potka!
Poljubčki,
I love book

Dragi dnevnik!
Moja čudaška mama je začela pisati. Zdaj kot nora sedi pred računalnikom z litrom črne kave in čaka, da se prikaže navdih. Včasih se sprašujem ali je nora. In potem, ko si izmisli en stavek zakriči:"Evreka!" in začne skakati po delovni sobi kot bi imela mravljince po celem telesu. Zdaj razumem zakaj imamo očeta in mamo, če je mama nora potem podedujemo več očetovih genov. Smiselno. Ampak prejšnič sem ti obljubila, da danes razkrijeva novo kapljo. Pa bova. Matthew. Verjemi, da najbrž tega ni naredil zanalašč. In zato nisem jezna nanj. Je pa vseeno pripomogel, da se je v meni nekaj zlomilo. Pa pojdimo k zgodbi.

Bilo je v sedmem razredu. Lansko leto. Kot vsak dan sem odšla v park, da bi se izognila mamini jogi z njenimi prijateljicami, ki vedno ko me srečajo rečejo:"Ohh, kako je prikupna! Pa ta njena otroška skrb za okolje! Kakšna zanimiva faza!" takrat bi jim najraje zabrusila, da to ni faza in, da naj si ta njihova obdobja za tlačijo v rit ampak teta Zofka je rekla, da nima smisla porabljati besed za take babnice. Saj ima prav. No, šla sem v park. Vsedla sem se pod košato bukvo in premišljevala o tem, kako naj ravnateljico prepričam, da bi namesto zbiranja papirja lahko vsak od nas posadil čim več dreves. In takrat je mimo mene prišel Matthew. Ne bom zanikala, bil mi je všeč. Pozdravil me je in se nasmehnil. Rekel je:"Ali te lahko jutri nekaj vprašam!?Bil je tak lušen nasmeh, ko potem v filmih preskoči iskrica ampak zgodilo se ni nič takega. Ravno obratno. Naslednji dan v šoli je prišel do mene in rekel:"Ali mi lahko poveš kaj ima Renna rada? Saj, veš najboljši prijateljici sta in..." in takrat mi je kapnilo. Renna. Ona mu je všeč. Ta Renna, ki me je izdala. "Oh ja seveda, Renna je khm..." nisem imela srca, da bi mu lagala. In sem mu povedala vse kaj ima rada. Od tega, da zbira šale, pa do tega, da je Titanik pogledala že 13× samo zato, ker se poskuša ne zjokati. Po šoli sem potem šla v park. Ampak ta del zgodbe ni več tako pomemben...
No, če ste zdaj v parku ali gozdu ali na travniku, potem najbrž veste, da je težko biti žalosten, če okoli tebe letajo ptice in sonce sije visoko na nebu. Zato se takrat nisem zjokala ampak sem raje sanjarila o reševanju planeta.
Zagotovo si zdaj mislite:"Ah, kako si patetična. 13 letnica NE more rešiti planeta." In morda imate prav. Ali pa tudi ne. Saj je vseeno.

Matthew, čeprav nisi ti kriv ti vseeno dajem izziv. Pozabi me. Vem, da je težko pozabiti nekoga, ki ti prizna, da je vate ampak želim, da zate ne obstajam več. Saj bo šlo.

Dnevnik, tebi pa, danes posvečam še eno stvar. In vsem bralcem tudi. Spodaj bom na lepila namig. Slika bo. Da boste mogoče malo pošte kali kaj vas čaka... Ampak namig je zafrknjen. Premislite. In, če ga slučajno razrešite potem pa samo... Nisem mislila resno. Res ne.

https://www.google.com/search?q=smrt&client=ms-android-samsung-ga-rev1&source=android-browser&prmd=imnv&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ahUKEwjKsbqXzu3sAhXG-qQKHVMMCrEQ_AUoAXoECAwQAQ&biw=412&bih=735&dpr=2.63#imgrc=-RxvMwFb0YdH8M&imgdii=8piLSUZqFmwo1M