»Halucidno,« mu je previdno odgovorila in se izogibala njegovim očem.

»Auriel,« je je šepetajoče ogovoril, »ali sploh veš kaj to pomeni?«

Odsotno je pokimala.

HALUCINACIJE #2

Z mislimi je bila popolnoma drugje, a je vseeno slišala njegovo vprašanje.
»Nisem čisto prepričana,« je priznala in zmajala z glavo, »pri nas ne verjamemo v takšne stvari. Tudi sama temu nisem verjela, dokler nisem tega doživela.«

»Halucidno videnje, se pojavi ob stiku s kakšnim predmetom, ki v sebi nosi spomine na preteklost ali predvidevanja za prihodnost,« ji je pojasnil. »So izjemno redka, vendar pokažejo popolnoma natančno. Kaj točno si videla?«

Malo se je zamislila.
»Zazdelo se mi je, da sem izpuhtela v nič. Potem sem lebdela nad templjem, v katerem je bila ženska z črnimi krili. Nisem je videla v obraz, ampak je sedela pri kamniti mizi. Najprej sem mislila, da so to oltarji, nato pa ugotovila, da je bila pred grobom.«

»Je bil grob prazen?«

»Ne,« je odkimala. »No, ne vem točno, ampak na njem je pisalo ime Edward Munski.«

Namrščil se je. »Edward Munski? To ime mi je od nekod znano, le ne vem, kje sem ga slišal. Morda kakšen plemič ali dvorni svetovalec.«

Ozrl se je nazaj k njej. »Kaj se je zgodilo potem?«

»Začelo se je bliskati in grmeti. Rože v templju so letele po zraku in krokarji so nasršeno vreščali.«

Zaprla je oči, da je lahko podoživela dogodek.
»Ženska se je začela smejati in nato dvignila roko v zrak, ravno v trenutku, ko je strela preklala strop in zadela točno v Edwardov grob. Iz njega se je v največjem trušču dvignila svetleča se modra krogla, velika za kovanec.«

Hitro je izpustila dih, kot da bi ravnokar stala v templju in videla ta prizor. »In potem je bilo konec.«

»Konec?« je zanimalo Legolasa. »In ti si se zbudila v ječi?«

»Ja,« je preprosto pokimala in si popravila tuniko.

Spet sta bila nekaj časa tiho in jezdila po gozdni poti. Sonce je že skoraj zašlo in metalo še zadnje snope zlate svetlobe v ta dan. Eden od žarkov se je poigraval na njenem obrazu, da se je Auriel nasmehnila, pobožala konja in uživala v toploti zadnje sledi žarečega sonca.

»Mesečna ljubljenka,« je dejal Legolas in pokazal na prelepo cvetlico, ki je rasla ob poti. Hitro je skočil s konja, se sklonil in jo utrgal.
»Ravnokar se je odprla. Čaka na zadnji sončni žarek, nato pa razpre cvetove in srebrno zažari v barvi lune.«

Previdno jo je podržal v rokah, nato pa ji jo podal. Podolgovati beli lističi so bili rahlo ukrivljeni in na koncu vsakega se je lesketal srebrn prah, kot bi sam Mesec iz svoje zakladnice vzel nekaj zvezd in jih podaril nedolžni cvetlici. Cvet je zažarel v beli svetlobi, v trenutku ko se je zadnji žarek skril za obzorje, in takoj je vedela, čemu se imenuje Mesečna ljubljenka.

»Povohaj, ima poseben vonj,« ji je naročil.

Počasi je cvet povohala in se prepustila omamni vonjavi po gozdu in brezskrbnosti. Zaprla je oči in vse težave odrinila na stran, da se je počutila lahko kot peresce in lebdeče kot voda, ki teče po skalah in ribam s svojo peno dela veselje.

Kar naenkrat sta zaslišala trušč, saj je nekdo ravno prijezdil iz stranske poti in se sunkovito ustavil pred njima.

Cvet ji je padel na tla.

:speaking_head: Počitniški pozdrav! Čez vikend pride še en del, saj sem ga vam dolžna; že malo zaostajam :unamused:. V komentarje napišite kaj mislite, da se bo zgodilo, vsem pa želim lepe počitnice ali vikend, za tiste, ki ste jih že imeli.

Se pišemo :blush:!