*roza* 7. poglavje —Projekt!!!!*roza*
Celo popoldne sem bila čudno nervozna.
Kar je bilo res glupo, ker je šlo samo za projekt iz biologije.
Ampak vseeno sem že petič popravljala odejo na postelji in tretjič gledala, če je soba dovolj normalna za obisk človeka.
Mama je imela popoldansko izmeno, tako da sva bila sama.
No… jaz sem bila sama.
Dokler ni ob petih nekdo pozvonil.
Srce mi je naredilo salto.
Odprla sem vrata.
Niko.
Črna jopica, nahrbtnik čez eno ramo in tisti rahlo utrujen izraz, ki ga je imel skoraj vedno.
»Hej, nova punca.«
Ne vem zakaj mi je bilo všeč, ko me je tako klical.
»Hej.«
Stopila sem stran od vrat.
»Pridi noter.«
Ko je vstopil, je pogledal okoli stanovanja.
»Okej, pričakoval sem slabše.«
»Kako prosim?«
»Nevem… glede na to da si se šele vselila sem pričakoval vsaj truplo v omari.«
Zastrmela sem vanj.
»Ti si dejansko ful čuden.«
»Hvala.«
V sobi sva najprej odprla zvezke in se dejansko trudila delat projekt.
Približno deset minut.
Potem sva obupala.
»To je najbolj beden predmet na svetu,« sem rekla in glavo vrgla na mizo.
»Biologija?«
»Ja. Koga dejansko zanima zgradba rastlinske celice?«
»Profesorico očitno zelo.«
Zasmejala sem se.
Niko se je naslonil nazaj na stol in me opazoval z rahlim nasmeškom.
»Kaj?«
»Nič.«
»Ne glej me tko creepy.«
»Creepy?«
»Ja, kot nek psihopat iz Netflix dokumentarca.«
»Aja te morm tko gledat?«

Naredu je tko cute face k ga v lifu še nism vidla.



In prisežem, vsakič ko se je zares nasmehnil, sem za sekundo pozabila normalno razmišljat.
Potem pa je njegov pogled padel na staro kitaro v kotu sobe.
»Igraš?«
Pogledala sem kitaro.
»Malo.«
»Malo pomeni?«
»Da znam skoraj začet Smoke on the Water pa pol obupam.«
Zasmejal se je skozi nos.
»Pridi sem.«
Vzel je kitaro v roke tako naravno, kot da to dela vsak dan.
Namrščila sem se.
»Ti znaš igrat?«
»Mhm.«
»Od kdaj?«
»Od malega.«
Sedel je na rob moje postelje in začel igrat neko mirno melodijo, ki je nisem poznala.
In okej.
Nisem bila pripravljena na to.
Njegove roke so se premikale čisto brez razmišljanja, pogled pa je imel usmerjen v strune, kot da za trenutek pozabi na vse ostalo.
»Ti si dejansko dober.«
Dvignil je pogled.
»Hah a resss?«
Pokimala sm.
Vrgel mi je tisti njegov napol nasmešek.
»Pridi.«
»Kaj?«
»Naučil te bom.«
»Niko, jaz sem katastrofa.«
»Idealno. To bo smešno.«
Sedla sem zraven njega na posteljo in mi je podal kitaro.
»Okej, najprej pravilno drži to stvar.«
»Držim jo pravilno.«
Pogledal me je.
»Lana.«
»Okej, mogoče malo narobe.«
Zasmejal se je in se premaknil bližje.
Preblizu.
Njegova roka se je nežno dotaknila moje, ko mi je popravil prste na strunah.
In prisežem, moje srce je skoraj eksplodiralo.
»Takole,« je rekel tišje.
Jaz pa ga sploh nisem več poslušala normalno.
»Zdaj pa zaigraj.«
Potegnila sem po strunah.
Zvok je bil tako grozen, da sva oba obstala v tišini.
Potem pa je Niko dobesedno planil v smeh.
»Jebi se,« sem rekla in ga porinila z ramo.


»To je zvenelo kot umirajoča mačka.«


Tudi jaz sem se začela smejat.
Prvič po res dolgem času tako zares.
Dež je zunaj počasi tolkel po oknih, soba je bila topla, Niko pa je še vedno sedel čisto blizu mene in se smejal

zaradi mojega obupnega igranja kitare.
In sovražila sem dejstvo, da sem se ob njem počutila tako dobro.
Čez nekaj časa je snel črno zapestnico z roke.
Preprosta črna vrvica s srebrnim detajlom.
Položil jo je meni v dlan.
Namrščila sem se.

»Zakaj mi to daješ?«
Skomignil je.
»Nevem.«
Pogledala sem njega.
»To ni odgovor.«
Njegov pogled se je za sekundo ustavil na meni.
»Pol pa recimo… da ti paše.«
In moje srce je spet naredilo nekaj zelo neumnega.


*roza* se nadaljujeeeeeeeeee...........*roza*