Teden ki sledi mine, kot da ga nikoli ni bilo. Vse teče po ustaljenem ritmu, ki ga vsi hkrati sovražimo, pa vendar se vseeno zavedamo, da nam nudi tisti občutek varnosti, ki ga večina nas ni imela.
Sedim za mizo, ter napol poslušam moškega, ki nam razlaga nekaj o kroglinih formulah ter poskuša pritegniti našo pozornost. Naenkrat do mene pripotuje listek, ki je skrbno prepognjen tako, da nihče, ki je bil del poti, ni mogel izvedeti vsebine (saj ne, da bi jih zanimala). Na njem s poševno pisavo piše: *b*Za Izzy*b*.
*i*Neštetokrat sem jim že povedala, da mi je ime Isabella, in naj me nehajo klicati Izzy.*i*
Ko razgrnem listič, najdem z veliko gršo pisavo napisano sporočilce, ki pripada Veri. *b*KAJ JE BILO TISTO S TVOJO MAMO. RABIŠ POGOVOR?*b*, je pisalo na listku. Spodaj je še pisalo: *b*Obkroži DA, če se danes dobiva v knjižnici, in NE, če ne.*b* Podenj je nakracala še *b*DA*b* in *b*NE*b*.
Na hitro obkrožim *b*NE*b*, na sprednjo še na hitro napišem: *b*Za Vero*b*, ter sporočilce hitro pošljem k osebi, od katere je prišlo.

***

Zvečer v celici, še vedno razmišljam o tem, kar mi je ponudila Veronika, pa čeprav se zavedam, da je samo poskušala priti do sočnih govoric. Vsa dekleta vedo, da imam napet odnos z mamo, pa čeprav sva se včasih razumeli. Čas, pač teče dalje, izbriše nepomembne ter stare spomine, priredi slabe, ter v spomin vtisne tiste grozne, ki te potem preganjajo tako dolgo, dokler se ne zamotiš s katerim novim. Nihče ne ve, zakaj je tako relativen, vsak pa ve, da je čas nekakšen čudež, pa magari se tega večino časa ne zaveda.
Na vse načine se poskušam umiriti, vendar imam občutek, da lahko to noč prištejem med tiste, ko celo noč strmim v strop, ter razmišljam o tem, kaj vse bi lahko v svojem življenju naredila drugače, boljše. Po navadi mi te misli ne pustijo spat do enih, nato pa me vseeno premaga spanec.
Ta noč ni ena teh. Še ob treh se premetavam v postelji in poskušam zaspat, ko naenkrat iz celice nasproti moje, zaslišim preklinjanje, stokanje ter težke korake paznikov. Zgleda da je Vicky spet imela svoje probleme. Morda je celo šlo za poskus samomora, saj je vedno ko je poskusila, bila prekleto tiho. Še zdaj nisem ugotovila kako ji to uspeva.
Zdaj zaslišim še prižiganje luči na hodniku, ko paznika sodeč po zvoku: napol vlečeta, napol nosita ubogo Vicky, ona pa tiho hlipa v njunih rokah. Glede na to da še pol ure po izgredu ne slišim reševalnega vozila ali raztresenega pogovora po telefonu, ko zaporniška psihologinja/psihiatrinja/terapevtka/socialna delavka (nihče ne ve kaj od tega je) pozabi, da jo lahko slišimo. Vem da je nesramno, ampak vseeno se ne morem nehat smejat, kadar zgodaj zjutraj, ko misli da še spimo, telefonira možu, in po liniji kriči na svojo hčerko, da se naj uredi, ker bo zamudila v šolo.
Okoli štirih me končno dohiti težko pričakovani spanec. Sploh ne vem kdaj me zmanjka, ter potegne v ene tistih mučnih sanj, ki jih tako sovražim.

________________________

oj,
to je bil tretji del, če koga zanima kaj v zvezi z zgodbo, ali mano z veseljem odgovorim. mogoče zgodba vsebuje kaj pravopisnih napak ker jo pišem na telefonu, ampak sem vsebino dvakrat pregledala in mislim da je v redu.
lep pozdrav
breakdown