PisalnicaŠtudentka detektivka, 25. del
1
ELEANOR
Sprehajam se po umetni travi, posajeni pred hotelom. Notri se mi kajti dozdeva, da me preveč tisni zaradi napetosti, ki nam vlada. Mora res vsak obtoževati en drugega, čemu smo sploh šli na izlet? In se moramo res vsi zadrževati daleč od ljudi, da ne bi bili priča neskončnim prepiram? To je kar naporno, veste. Nisem pa seveda omenjala tega, da sanjam o Charlottu in zaporu, kamor sva jo spravila z Adrianom.
Kmalu pa ugotovim, da nisem edina, ki si je zaželela svežega zraka. Pred mano, zraven nekega starega iglavca, stojita Kiara in Kathleen in obe mrko strmita v prastari les. Medtem spregovorita kar nekaj besed, kar vzbudi mojo pozornost, da se jima približam, hkrati pa ne umakneta pogleda,
"Živjo, punci," ju vedro pozdravim, čeprav sta sami pravo nasprotje tega. "O čem se tako vneto pogovarjata, če smem vprašati?"
Zdi se, kot da bi se sošolkama odprla Pandorina skrinjica, tako zelo postaneta živčni. "O Charlotte," končno spregovori Kathleen.
Ob omembi imena verjetne morilke v mojo glavo butne malo morje misli, hkrati pa tudi sama postanem nekoliko živčna kot onidve prej. Oh, zagotovo je kriv Lottin obraz, ki sem ga videla, tako prazno strmeč v steno, in grozeče besede, ki jih je izrekala ... "A, o njej," skušam najti besede. "Kaj točno pa?"
Obe dekleti globoko vdihneta, kot da sem jima ravnokar odprla Pandorino skrinjico. Prva spregovori Kiara: "Eleanor, govorili sva o tem, ali je Lotte sploh morilka." Namrščim se. "Veš, jaz sem njena punca in Leen je njena sestra, tako da ..."
"... jo poznata veliko bolj kot midva z inšpektorjem? In ravno vesta, da ona ni morilka, kajne?" jo dopolnim. "Žal mi je, vendar občutki in mnenja tu ne štejejo, ampak dokazi."
Kathleen je verjetno pričakovala nasproten odziv, kajti moje besede jo popolnoma zlomijo. "Ampak ...," se ji lomijo besede, ko jih neuspešno skuša najti. V resnici jo razumem. Čeprav ni razvidno, sta si s Charlotte zelo blizu. In zdaj ko je v zaporu, bi naredila prav vse, da je iz tam spravi. Prepričana sem, da bi jo najraje izvlekla iz te skrivnostne sestavljenke in potisnila notri koga drugega. "Ne moreš vsaj premisliti?"
"Glej, tudi meni ni všeč, da je tako, vendar ne morem ničesar storiti," ji nekoliko hladno odvrnem.
"Ne gre se za to, da jo želiva nazaj," odvrne Kiara in me globoko pogleda s svojimi mišje sivimi očmi, "res sva prepričani, da ni morilka. Tu čustva ne igrajo nobeno pomembno vlogo, Eleanor."
"In zakaj sta tako prepričana, da je obtožena po krivem?" vprašam, in sicer že v rahlo jeznem tonu. "Navsezadnje ima nešteto motivov za uboj!"
"Zavedava se tega," me prekine Parkerjeva svetlolasa sestra in se zazre v moje oči, še prej pa se mi približa. "Eleanor, veva, da Charlotte ni morilka. In res ni, kajne? Preprosto ne more biti ona."
V tistem trenutku si skušam predstavljati svojo sošolko, kako hladnokrvno vrže Daniela v kletko s poželjivim levom. Bi bila sposobna to storiti? Moja najboljša prijateljica? Ki jo imam tako rada? "Ne," že odgovorim, a na srečo potiho, saj takoj za tem spremenim stavek, "ampak govoriti moram z inšpektorjem Deboisom."
In res. Takoj zapustim dekleti in se napotim proti svoji hotelski sobi. Tam takoj vzamem svoj telefon iz torbice in pokličem na že znano številko.
"Gospodična Pryste?" se mi javi globoki moški glas.
"Inšpektor Debois, nekaj ... morava pogovoriti," začnem pogovor, zatem pa mu razložim vse, kar se je pripetilo.
"Ne, tako že ne bo šlo, saj tudi sami veste, da tako ne gre," pove Adrian. "Samo dokaz jo bo spravil ven. Nobenega domnevanja in pristrankosti ter prisiljevanja ne bom dopustil," še doda in v njegovem glasu je zaznati rahel strah. Začetnik pač, poleg tega je v njegovih rokah res velika odgovornost. Gre se za življenja nedolžnih ljudi, mar ne?
"Seveda, poskušala jima bom razložiti," pritrdim. "Lep dan vam želim, inšpektor Debois."
Sprehajam se po umetni travi, posajeni pred hotelom. Notri se mi kajti dozdeva, da me preveč tisni zaradi napetosti, ki nam vlada. Mora res vsak obtoževati en drugega, čemu smo sploh šli na izlet? In se moramo res vsi zadrževati daleč od ljudi, da ne bi bili priča neskončnim prepiram? To je kar naporno, veste. Nisem pa seveda omenjala tega, da sanjam o Charlottu in zaporu, kamor sva jo spravila z Adrianom.
Kmalu pa ugotovim, da nisem edina, ki si je zaželela svežega zraka. Pred mano, zraven nekega starega iglavca, stojita Kiara in Kathleen in obe mrko strmita v prastari les. Medtem spregovorita kar nekaj besed, kar vzbudi mojo pozornost, da se jima približam, hkrati pa ne umakneta pogleda,
"Živjo, punci," ju vedro pozdravim, čeprav sta sami pravo nasprotje tega. "O čem se tako vneto pogovarjata, če smem vprašati?"
Zdi se, kot da bi se sošolkama odprla Pandorina skrinjica, tako zelo postaneta živčni. "O Charlotte," končno spregovori Kathleen.
Ob omembi imena verjetne morilke v mojo glavo butne malo morje misli, hkrati pa tudi sama postanem nekoliko živčna kot onidve prej. Oh, zagotovo je kriv Lottin obraz, ki sem ga videla, tako prazno strmeč v steno, in grozeče besede, ki jih je izrekala ... "A, o njej," skušam najti besede. "Kaj točno pa?"
Obe dekleti globoko vdihneta, kot da sem jima ravnokar odprla Pandorino skrinjico. Prva spregovori Kiara: "Eleanor, govorili sva o tem, ali je Lotte sploh morilka." Namrščim se. "Veš, jaz sem njena punca in Leen je njena sestra, tako da ..."
"... jo poznata veliko bolj kot midva z inšpektorjem? In ravno vesta, da ona ni morilka, kajne?" jo dopolnim. "Žal mi je, vendar občutki in mnenja tu ne štejejo, ampak dokazi."
Kathleen je verjetno pričakovala nasproten odziv, kajti moje besede jo popolnoma zlomijo. "Ampak ...," se ji lomijo besede, ko jih neuspešno skuša najti. V resnici jo razumem. Čeprav ni razvidno, sta si s Charlotte zelo blizu. In zdaj ko je v zaporu, bi naredila prav vse, da je iz tam spravi. Prepričana sem, da bi jo najraje izvlekla iz te skrivnostne sestavljenke in potisnila notri koga drugega. "Ne moreš vsaj premisliti?"
"Glej, tudi meni ni všeč, da je tako, vendar ne morem ničesar storiti," ji nekoliko hladno odvrnem.
"Ne gre se za to, da jo želiva nazaj," odvrne Kiara in me globoko pogleda s svojimi mišje sivimi očmi, "res sva prepričani, da ni morilka. Tu čustva ne igrajo nobeno pomembno vlogo, Eleanor."
"In zakaj sta tako prepričana, da je obtožena po krivem?" vprašam, in sicer že v rahlo jeznem tonu. "Navsezadnje ima nešteto motivov za uboj!"
"Zavedava se tega," me prekine Parkerjeva svetlolasa sestra in se zazre v moje oči, še prej pa se mi približa. "Eleanor, veva, da Charlotte ni morilka. In res ni, kajne? Preprosto ne more biti ona."
V tistem trenutku si skušam predstavljati svojo sošolko, kako hladnokrvno vrže Daniela v kletko s poželjivim levom. Bi bila sposobna to storiti? Moja najboljša prijateljica? Ki jo imam tako rada? "Ne," že odgovorim, a na srečo potiho, saj takoj za tem spremenim stavek, "ampak govoriti moram z inšpektorjem Deboisom."
In res. Takoj zapustim dekleti in se napotim proti svoji hotelski sobi. Tam takoj vzamem svoj telefon iz torbice in pokličem na že znano številko.
"Gospodična Pryste?" se mi javi globoki moški glas.
"Inšpektor Debois, nekaj ... morava pogovoriti," začnem pogovor, zatem pa mu razložim vse, kar se je pripetilo.
"Ne, tako že ne bo šlo, saj tudi sami veste, da tako ne gre," pove Adrian. "Samo dokaz jo bo spravil ven. Nobenega domnevanja in pristrankosti ter prisiljevanja ne bom dopustil," še doda in v njegovem glasu je zaznati rahel strah. Začetnik pač, poleg tega je v njegovih rokah res velika odgovornost. Gre se za življenja nedolžnih ljudi, mar ne?
"Seveda, poskušala jima bom razložiti," pritrdim. "Lep dan vam želim, inšpektor Debois."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
odličnen del in nasploh odlična zgodba!!!!
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
