ADRIAN
"Je kdo spraševal po meni?" nenadoma zaslišim Charlottin glas za menoj, ko hodim mimo njene celice. "Geoffrey, Leen?"
Zasukam se na poti in se zazrem za morebitno morilko. Še kar nosi ista oblačila kot včeraj, ko je imela obisk, in isti proseči izraz na obrazu. Za res kratek trenutek se mi zasmili in začnem se tožiti, kaj sem za vraga storil tej nedolžni ženski. A kot bi mignil se vrnem v prejšnje stanje, kljub temu pa ji vljudno odgovorim: "Kiara in Kathleen sta."
Njene oči se zasvetijo ob omembi njenih *i*zaveznic*i* in naval adrenalina jo požene proti rešetkam. "Kaj ju je zanimalo?" vpraša s popolnoma drugačnim glasom. "Kaj sta morda hoteli?"
"Neuspešno sta prosili, da vas izpustim, gospodična Parker," hladno odgovorim in se že skoraj obrnem.
"Seveda," me prekine njen močen glas, "z največjo lahkoto si predstavljam, kako ste ju zavrnili." Želim ji nekaj reči nazaj, nekaj, kar bi utišalo njen predrzni ton, vendar mi ponovno stopi v jezik. "Boste že videli, da ste se motili. Pa še kako!" se skrivnostno krohota, medtem ko sam raje nadaljujem pot naprej.
*
V mojo pisarno stopi ženska, ki naj bi — kot so mi rekli — imela kup pomembnih informacij zame. Čim želi zapreti vrata, si jo pozorno ogledam. Ozke črne kavbojke in oprijeta rožnata obleka razkrivata njene odvečne kilograme, ki se neenakomerno razporejajo po telesu. Njeni lasje so redki in med nekoč žarečimi svetlimi prameni so se pretihotapili sivi odtenki. Ko zapre vrata in se obrne proti mene, opazim še izredno debele prste na rokah in v primerjavi z njo dokaj majhno torbico s črnimi lisami.
"Dober dan, inšpektor," me pozdravi z neverjetno nizkim glasom.
Primem jo za njene debele prste in ji stresem roko. "Lepo vas je spoznati, gospa ...?"
"Annabella Taylor. Vodja živalskega vrta sem, "me dopolni in sede, še preden sedem sam. Pa sem mislil, da je to moja pisarna ... "Povedati vam moram, da Charlotte Parker ni bila na ujeta na kameri v levji kletki, ko se je zgodil umor, gospod," pove debeluška, "torej ne more biti morilka."
V tistem trenutku postanem zmeden. Kako lahko direktorica živalskega vrta ve več o umoru kot policija?! In kje je dobila ta podatek, preden sem ga jaz? "Začnite od začetka, prosim, ker se mi niti pod razno ne sanja, od kod ste dobili ta podatek."
"Nisem rekla, da sem ga dobila od koga," je začudena Taylorjeva. "Sama sem si ga izborila."
Še bolj se namrščim. "Sami ste ga dobili? Kako?"
Gospa prikima z glavo, da bi me ustavila. Nato spregovori: "K meni sta prišli dve mladi ženski — ena je bila sestra vaše osumljenke, druga pa njena tesna sošolka."
"Kiara in Kathleen," na glas razmišljam.
"Da, tako jima je bilo ime, če me spomin ne vara," odvrne gospa Taylor in nadaljuje svojo pripoved: "No, ti dve sta se mi popolnoma ganljivo izpovedali, kako hudo jima je za vašo zapornico. Nato sta mi seveda še zaupali, da resnično dvomita o njeni krivdi in me prosili ..."
"... naj najdete dokaz za njeno nedolžnost," jo dopolnim in starkina ustnica se povesi. "Tudi sam sem dobil iste zahteve, veste," razložim, "ampak se nanje nisem odzval."
"No, jaz pa sem se," rahlo vzvišeno pove gospa in si za ušesa zatakne svoje tanke svetle lase. "Tako pa sem tudi dobila dokaz, da se motite."
"Ga imate s seboj, da mi ga pokažete?" izzivalno nadaljujem in povzdignem obrvi.
Debuluška pritrdilno prikima, naenkrat sede s svojega stola in ne da bi vprašala prižge sosednji računalnik. Predrznica kmalu zatem iz žepa svojih ozkih kavbojk vzame USB ključek in ga vtakne v računalniško odprtino. "Pridite sem, inšpektor," mi naroči in ustrežem ji.
Kar se prikaže na zaslonu, zgleda zares nemogoče, če je to dovolj močna beseda. Prikazuje Charlotte, kako umirjeno hodi mimo majhnega mostu, ki prečka počasen potok. Pogledam čas — štiri popoldne, takrat, ko se je pripetil umor. Ni je bilo v bližini levje kletke.
"Prav imate," izrečem, še kar šokiran nad tem, kar vidim. "Charlotte Parker ni morilka. Nedolžna je."
To pa res zdaj spremeni vse. Popolnoma vse.