*roza*DEL 1*roza*
Mesto je bilo tisto tipično obalno evropsko mesto kjer se ljudje poznajo samo na videz in kjer se zgodbe začnejo počasi kot da se bojijo same sebe. Lara je tisto jutro zamujala v službo v majhno knjižnico ob reki kjer je delala že tretje leto. Ni bila posebej srečna ampak tudi nesrečna ne samo nekje vmes kot večina ljudi ki se navadijo na rutino. Tisto jutro je deževalo in na avtobusu je sedela čisto zadaj z mokrimi lasmi in gledala skozi okno. Takrat ga je prvič opazila. Stal je na postaji pod starim reklamnim panojem in ni imel dežnika. Samo stal je in gledal v smer avtobusa kot da ve da bo nekaj zamudil če ga ne ujame. Ni si mislila nič posebnega samo da ima čuden pogled ki ostane v glavi dlje kot bi moral.

*roza*DEL 2*roza*
Naslednji teden ga je spet videla. Tokrat v knjižnici. Sedel je v kotu med policami z umetniškimi knjigami in bral nekaj kar je bilo videti staro in obrabljeno. Lara ga je opazovala izza pulta in si govorila da to ni nič da samo dela in da ljudje pač prihajajo v knjižnice. Ampak on ni bil kot ostali. Ni listal na hitro ni uporabljal telefona in ni izgledal kot nekdo ki išče nekaj površnega. Ko je prišel do pulta je izposodil knjigo in jo samo položil pred njo brez besed. Ko je dvignila pogled je rekel samo hvala in odšel. To bi moralo biti nepomembno ampak ni bilo. Nekaj v njegovem glasu je ostalo v prostoru tudi ko je že odšel.

*roza*DEL 3*roza*
Čez nekaj dni je začela opažati da prihaja vsak dan ob isti uri. Vedno isti kotiček vedno ista mirnost vedno ista knjiga ali pa druga podobna. Ni govoril veliko ampak ko je govoril je izbral besede kot da jih tehta. Lara se je zalotila da čaka kdaj bo vstopil in to jo je motilo ker si ni želela sprememb v svoji rutini. Neke popoldne je dež padal še močneje kot običajno in knjižnica je bila skoraj prazna. On je prišel moker in je pustil sledi vode za sabo. Tokrat je pristopil k pultu in rekel da ga zanima če imajo knjige o mestni zgodovini. To je bil prvi daljši stavek ki ga je slišala od njega.

*roza*DEL 4*roza*
Začela sta govoriti. Najprej samo o knjigah potem o mestu in nato o stvareh ki niso imele nobene zveze z ničemer konkretnim. Rekel je da se imenuje Nejc in da dela kot restavrator starih predmetov. To je pojasnilo njegov odnos do knjig kot da ne bere besed ampak stvari ki imajo zgodovino. Lara mu je povedala da je knjižnica včasih njeno zatočišče ker je svet zunaj preglasen. On je rekel da razume tišino bolje kot hrup. To je bilo prvič da se ji je zdelo da nekdo govori njen jezik brez da bi ga morala prevajati.

*roza*DEL 5*roza*
Srečanja so postala vsakdanja. Nič dramatičnega samo majhni trenutki med policami knjig in vonjem po papirju. Včasih sta šla po službi na kavo v majhno kavarno ob reki kjer je voda tekla počasi in ljudje niso hiteli. Lara je začela opažati da se ob njem smeji bolj naravno in da ne preverja telefona vsakih pet minut. On pa je postal nekoliko bolj odprt čeprav še vedno zadržan. Nekega večera ji je povedal da je nekoč delal na restavriranju starega pisma ki je imelo skrito sporočilo in da ga take stvari spominjajo da ljudje vedno puščajo del sebe v predmetih ki jih imajo radi.

*roza*DEL 6*roza*
Nekega dne ga ni bilo. Lara je čakala v knjižnici dlje kot običajno. Ni prišel niti naslednji dan. Tretji dan je postala nemirna. Ni si hotela priznati da ga pogreša ampak je pogrešala njegov način hoje med policami in njegov tihi pozdrav. Četrti dan je prišla zgodaj in ostala do zaprtja. Ko je že zaklepala vrata ga je zagledala zunaj pod lučjo. Stal je kot prvič na postaji. Rekel je da je moral za nekaj dni v drugo mesto zaradi dela in da ni imel časa povedati. Ni se opravičeval preveč samo dejstvo je povedal. Ampak v njegovem glasu je bilo nekaj kar je zvenelo kot da ga je tudi njemu manjkala ta rutina.

*roza*DEL 7*roza*
Po tem je bilo vse nekoliko drugače. Ni šlo več samo za naključne pogovore. Začela sta hoditi na sprehode ob reki kjer sta govorila o prihodnosti čeprav nobeden od njiju ni bil prepričan kaj to sploh pomeni. Lara je enkrat rekla da se boji da se ljudje vedno oddaljijo ko postanejo preveč pomembni. On je nekaj časa molčal potem pa rekel da včasih ljudje ne odidejo ker nočejo ostati ampak ker ne znajo. To jo je zadelo bolj kot je pričakovala.

*roza*DEL 8*roza*
Prišla je pomlad in mesto je začelo dišati drugače. Knjižnica je bila svetlejša in reke so bile bolj glasne. Nekega popoldneva je Nejc prinesel staro škatlo in jo dal na mizo med knjige. Rekel je da jo je restavriral in da je v njej nekaj kar bi ji želel pokazati. V škatli so bile stare fotografije mesta in na eni od njih je bila knjižnica izpred desetletij. Lara je na zadnji strani slike opazila ročno napisano noto o ljudeh ki se vedno vračajo tja kjer se počutijo varne. Pogledala ga je in prvič ni vedela kaj naj reče.

*roza*DEL 9*roza*
Stvari niso vedno ostale lahke. Imela sta nesoglasja o prihodnosti o delu o tem ali naj se stvari sploh imenujejo ali naj ostanejo samo občutki. Lara je želela stabilnost Nejc pa svobodo. Nekega večera sta se sprla in on je odšel brez besed. Tokrat ni bilo takojšnjega vračanja. Dnevi so bili težki in knjižnica je spet postala samo knjižnica brez zgodbe v ozadju. Ampak Lara je začela razumeti da ljubezen ni samo prisotnost ampak tudi odsotnost ki pokaže kaj je bilo res pomembno.

*roza*DEL 10*roza*
Ko je spet prišel ni bilo velikih dramatičnih trenutkov. Samo stal je med vrati knjižnice kot na začetku. Lara ga je pogledala in ni rekla nič takoj. On je rekel da je razumel da ne more vse biti lahkotno in da ni želel pobegniti ampak premisliti. Ona je počasi zaprla knjigo ki jo je držala in stopila do njega. Nista se objela takoj. Samo stala sta blizu dovolj da je bilo jasno da razdalja ni več enaka kot prej. In to je bilo dovolj za začetek nečesa kar ni več izgledalo kot naključje ampak kot odločitev.