Šla sem mimo pekarne in si tam kupila rogljiček. Ko sem pojedla rogljiček sem nadaljevala pot.
Ko sem se peljala s taxijem, se je dan pližal koncu. V hotelu sem si sposodila sobo in v njej prespala noč.
------
*i*Bila sem v neznanem gozdu. Bilo je tiho. Zapuščeno. Temno. Nato je pred mano stopil Kay.
»Kaj hočeš, Kay?«
»Hm...Torej veš.«
»Seveda vem! A nisi Kay, ki sem ga poznala!«
Na lice mi je spet pritekla solza.
»Daj nehaj. Nikoli nisi poznala resnice o meni. Nisi videla. Vse je šlo po načrtu. Bila si tarča Cly.«
»Ne kliči me tako!«
»Zdaj si ujeta. Ni poti nazaj. To si izbrala. Tvoja usoda je...«
Zbudila sem se.*i*
Vzela sem nahrbtnik in odšla iz hotela.
»Vam je bilo všeč, gospodična?«
»Hm? Ja, super.«
»Em...Okej.«
Odšla sem nazaj v svoje rodno mesto. Ampak mesta ni bilo.
»Kaj?! Kje je?!«
"Gospodična vam lahko pomagam?"
"Kje je Loonserberg?"
"Ah, rad imam te zgodbice, otrok."
Možakar se je nasmehnil in me potrepljal po glavi, a potem ko je idel moj obraz; zmeden in resen mu je nasmeh zbledel.
"Misliš resno?"
"Seveda. Kje je? Kje je moj dom? Poglejte moj telefon."
"2014? Saj je 2025! Popravi telefon!"
"2025?" sem zašepetala. Nemogoče.
Šla sem pogledat razbitine. Nato sem se pa spomnila kaj nam je enkrat rekel dr. Vallker; *i*V drugih vesoljih se čas premika zelo počasi. Na primer, ko se imaš lepo gre hitro, ko ti je dolgčas gre počasi...*i*
Ko smo šli v tisto stavbo in v njej bili en dan je minilo enajst let. Čakaj starša bi morala še kar živeti.
In tako sem se lotila iskanja.
"Gospod poznate Calliditas družino?"
"Njuna hčerka je že dolgo mrtva, zato sta njena starša prodala vse hišo...Vse."
"Kje pa sta zdaj?"
"Tega noben ne ve. Samo tisti, ki sta mu hišo prodala mogoče.."
"Veš kdo je to?"
"Ne, žal ne."
No dobro. Najprej moram najti starša…Ali pač. Lahko se vrnem h Miku.