ta del je tut mal žalosten
---------------------------------
»Dr. Vallker!?«
»Živijo, Cleo, živijo, Cedrik. Lepo vaju je bilo videti! In lahko me kličeta Otris.«
Dr. Vallker mislim Otris je bil učitelj zgodovine.
»Em…Živijo.« Cedrik ne bil videti čisto navdušen nad tem, da je videl svojega učitelja za zgodovino.
»Pridite noter!«
Vstopili smo v hišo in...
»Vav…Kaj je to?«
»Hiša, kaj pa?«
»To že. Ampak.. tako lepo je…«
-----
Tisto noč sem spet sanjala.
*i*Tokrat sem bila z Kajam. Ko sem ga zagledala sem stekla k njemu in ga hotela objeti a, ko se je obrnil je bil opraskan po obrazu. Potem je stekel čez cesto in za sekundo sem bila mrtva. Dejansko, tista bolečina, ki sem jo imela je neobčutna. Ko sem zbudila je Kaj ležal je na cesti. Nikogar tam. Kje je avto, ki ga je povozil. Prepozna sem! Sem hotela zakričati a nisem mogla.
Prišla je policija a nekdo je bil tam. Nekaj… in skočilo je name takoj, ko me je zagledalo. Zadnjo, kar sem videla je bil fant…Počakaj bil je Kaj…Ne, nemogoče. Bil je živ. In poleg njega je bil Cedrik. Pogledal me je s tistim pogledom, ki ga je skrival.*i*
Zbudila sem se.
Bila sem brez besed. Je bil Kaj živ. Je bila možnost.
Hodila sem v kuhinjo in med tem pobrala čaj in telefon. Zunaj je bilo, kar hladno, zato sem vzela jopico. Zunaj sem se usedla na klopco in na telefon pogledala novice. Nič zanimivega.
Spila sem malo čaja. Iz hiše je prišel Mike.
»Si v redu? Si kaj sanjala?«
»V redu sem. Nekaj sem sanjala samo…neumno.«
»Ja?«
Nato je iz hiše prišel Cedrik.
»Kaj spet hočeš?!«
»Kaj?«
»Vedel si. Vedel si, da je živ pa mi nisi povedal!«
Na lice mi je pritekla solza.
»Kaj se dogaja?«
»Utihni, Mike!« pogledala sem Cedrika. »Zakaj mi nisi povedal!? Zakaj!? Kaj se je res zgodilo!? Bi mi povedal!?«
Bil je tiho. Odkorakala sem nazaj v hišo.
»Oh, hej naredil sem piškote bi enega«
Otrisa sem odrinila iz poti.
»Kaj je z njo?«
Mike je skomignil.
Ko sem prišla do svojega nahrbtnika sem vanga položila telefon in ga zapela. Potegnila sem si ga čez ramo in hotela oditi, a sem zagledala Hrusti. Dala sem ji poljub in jo položila nazaj na tla.
Hitro sem vstala in se odpravila do vrat. Cedrik me je poskušal ustaviti.
»Pravi prijatelj pove resnico…Ti je nisi mogel…«
Spustil je mojo roko.
»Cleo ni varno ne smeš sama!«
»Zakaj je resnica nevara!? Cedrik?«
Cedrik je pogledal v tla.
»Pusti jo.«
»Kaj!? Ne! Nevarno je!«
»Pusti jo.« je tokrat Otris sodeloval.
In tako se je moje prijateljstvo s Cedrikom končalo.