PisalnicaTančica skrivnosti, 4. epizoda, 25. del
2
25. POGLAVJE
"Gospa Clarisson, obisk imate!"
Mary pogleda proti vratom iz bolniške postelje in zagleda medicinsko sestro, ki na široko odpira vrata inšpektorju in Edgarju.
"Sestra, slabotna sem. Ne morem odgovarjati na vprašanja," reče Mary in z otožnimi očmi pogleda sestro.
"Popolnoma v redu ste, gospa," ji odvrne sestra. Nato se obrne proti kriminalistoma. "Bodita brez skrbi, danes jo je zdravnik že pregledal. Samo rada dramatizira. Ampak vseeno bi rada ostala tu."
Vsi trije so stopili k postelji, inšpektor in Edgar pa sta se še usedla na stola. Mary jih je trmasto gledala.
"Nama lahko poveste, kako ste našli Liama?" vpraša inšpektor. Tišina.
"Gospa, če boste odgovorili na vprašanja, bodo hitreje našli morilca," je bila že malce nestrpna sestra.
"Mary, lahko prosim odgovorite?" vpraša inšpektor in proseče pogleda starko.
Mary se je obrnila proti inšpektorju in mu končno razložila, kako se je znašla pri truplo. "Povem vam in prisežem, morilca, ki je ubil moja sinova, bo to drago plačal!"
"Umirite se, gospa," je rekla sestra. "Celo utrip vam je narasel!"
Zdaj je bil za vprašanje na vrsti Edgar: "Kako se je Liam obnašal pred umorom? Kaj drugače?"
"No, pri večerji sta bila z Antonio dokaj tiha. Drugače nič posebnega."
"Morda veste kaj o Harryjevem *i*razmerju*i* z vašim sosedom Petrom?"
"Kakšno razmerje s Petrom?"
"Vaš sin je bil gej," je povedal Edgar. "Ampak to je bilo, ko je bil na Oxfordu. Hodil je s Petrom."
"Prvič slišim za to," je rekla Mary in se nekoliko skremžila. "Ne morem verjeti, da imamo tudi geje ..."
Inšpektor je zopet vprašal: "In kaj ste menili o Angelini zadnji sliki? Oziroma o tisti sliki, o kateri se vaši otroci menijo že devetnajst let?"
"To je zgodba zase, gospod Thompson. Po pravici povedano - že od začetka več ne sledim tej drami."
"Gospa Clarisson, obisk imate!"
Mary pogleda proti vratom iz bolniške postelje in zagleda medicinsko sestro, ki na široko odpira vrata inšpektorju in Edgarju.
"Sestra, slabotna sem. Ne morem odgovarjati na vprašanja," reče Mary in z otožnimi očmi pogleda sestro.
"Popolnoma v redu ste, gospa," ji odvrne sestra. Nato se obrne proti kriminalistoma. "Bodita brez skrbi, danes jo je zdravnik že pregledal. Samo rada dramatizira. Ampak vseeno bi rada ostala tu."
Vsi trije so stopili k postelji, inšpektor in Edgar pa sta se še usedla na stola. Mary jih je trmasto gledala.
"Nama lahko poveste, kako ste našli Liama?" vpraša inšpektor. Tišina.
"Gospa, če boste odgovorili na vprašanja, bodo hitreje našli morilca," je bila že malce nestrpna sestra.
"Mary, lahko prosim odgovorite?" vpraša inšpektor in proseče pogleda starko.
Mary se je obrnila proti inšpektorju in mu končno razložila, kako se je znašla pri truplo. "Povem vam in prisežem, morilca, ki je ubil moja sinova, bo to drago plačal!"
"Umirite se, gospa," je rekla sestra. "Celo utrip vam je narasel!"
Zdaj je bil za vprašanje na vrsti Edgar: "Kako se je Liam obnašal pred umorom? Kaj drugače?"
"No, pri večerji sta bila z Antonio dokaj tiha. Drugače nič posebnega."
"Morda veste kaj o Harryjevem *i*razmerju*i* z vašim sosedom Petrom?"
"Kakšno razmerje s Petrom?"
"Vaš sin je bil gej," je povedal Edgar. "Ampak to je bilo, ko je bil na Oxfordu. Hodil je s Petrom."
"Prvič slišim za to," je rekla Mary in se nekoliko skremžila. "Ne morem verjeti, da imamo tudi geje ..."
Inšpektor je zopet vprašal: "In kaj ste menili o Angelini zadnji sliki? Oziroma o tisti sliki, o kateri se vaši otroci menijo že devetnajst let?"
"To je zgodba zase, gospod Thompson. Po pravici povedano - že od začetka več ne sledim tej drami."
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
