Anže je otrpnil. Stal je na pragu spalnice in opazoval nežno dviganje odeje. Nekdo – ali nekaj – je ležalo v njegovi postelji in dihalo. Počasi, globoko, hripavo. Zvok ni bil človeški. Bolj kot vzdihovanje prežvečenega lesa.

Obstal je z roko na starem lesenem okvirju vrat, srce mu je nabijalo v ušesih. Za trenutek je razmišljal, da bi pobegnil – kar koli, kamor koli. A noge so bile težke, kot zakoreninjene v tla. In radovednost, tista prekleta človeška lastnost, ki uničuje pamet, ga je gnala naprej. Počasi je naredil korak. In še enega.

Ko je bil le še korak stran od postelje, se je nekaj spremenilo. Zvok dihanja se je ustavil. V trenutku. Kot da ga je opazilo. Kot da ve, da je tam.

Nato se je odeja počasi začela pomikati navzdol. Kot da nekaj izpod nje leze – a brez rok, brez nog. Plazilo se je, mehko, tiho, a prisotno. Anže je dvignil roko, da bi razgrnil odejo.

Pod njo... ni bilo nič. Samo lesena lutka, enaka kot prej, a zdaj so njene roke bile obrnjene navzven, kot da išče objem. Njene oči pa... so bile Anžetove oči. Temne, rjave, utripajoče.

Zgrabil jo je in jo zabrisal v zid. Lutka se je odbila, padla na tla, in tam sama vstala.

»Zakaj bežiš, Anže? Saj si jo poklical, ko si gledal... Saj si jo hotel videti.«

Glas je prihajal iz nje. Brez premikanja ust. Samo tiho, zmehčano, kakor da prihaja iz zemlje, ne iz lesene škatle.

Anže se je zgrudil na tla in zajokal. Prvič, odkar je prišel v Podlesje, ga je zgrabil pravi strah – ne tisti instinktivni, bežni strah, ampak tisti stari strah, ki človeku šepeta, da nič več ne bo tako, kot je bilo.

Popoldne je bilo zadušljivo. V hiši se je vonjal les, parafin in nekaj kislega. Zunaj so krožile vrane, a nobena ni upala pristati. Okoli hiše je bilo tiho kot v vakuumu.

Ko se je Anže končno zbral, je poskusil s še zadnjo stvarjo – odprl je podstrešje. Ozka, škripajoča lestev, polna prahu in pajčevin, ga je vodila v temo. Na podstrešju je bila samo ena stvar: star, raztrgan lesen kovček. Notri pa... kup starih zapiskov.

Dnevnik. Ožgane strani. In nekaj fotografij.

Ena fotografija je prikazovala skupino otrok pred zvonikom. Obrazi razmazani. Vsi gledajo v kamero, razen enega – deklica s svetlimi lasmi, ki gleda stran. Proti gozdu.

Na zadnji strani fotografije je pisalo:

»Ona je prišla, ko so prižgali zvon tretjič. Ničesar več ni ostalo. Samo les in oči. In mi, ki čakamo, da pride zadnji.«
(1897)

Tisto noč Anže ni več spal.

Ostajal je buden ob ognju, z zvezkom v rokah, ure in ure, dokler ni bila ura 3:13.

Zvon. Tokrat trikrat. Počasi. Težko.

Ding…
Ding…
Ding…

Senca se je zarisala na oknu.

Tokrat ni bil šepet.

Tokrat je bila pesem.

Otroški glasovi, tiho, sladkobno, mračno:

»Pride ona, pride tiho,
čaka srce in telo.
Če jo vidiš, boš postal,
del drevesa, z njo si spal.«

Ko je Anže obrnil glavo proti oknu, se ni mogel ustaviti. Kot bi ga nekaj vleklo, nekaj starodavnega, iz globine njegovih kosti.

Pogledal je.

In jo je zagledal.

Uživajte v branju:yum: