Domov sva hodili obe z Liv. Pot je bila približno enaka, moja za spoznanje daljša. Bili sva tiho. In potem je spregovorila.
»Zakaj si lagala?« ustavila me je in poskušala ujeti moj pogled. Usmerila sem ga v tla.
»Liv nočem govoriti o tem,« sem rekla. Začela sem hoditi, a me je takoj dohitela.
»Nočeš povedati meni, si pa povedala Abigail. Ki te mimogrede hoče ubiti,« je rekla.
»Ni tako enostavno,« sem zamrmrala. »In zakaj sploh hočeš vedeti?«
Liv je molčala. »Ker me skrbi.«
»No, ni te treba,« se rekla in zavila s ceste na bližnjico do naše hiše. Liv se je ustavila.
»Hej! Kam greš?«
»Bližnjica,« sem zaklicala nazaj. Liv je razočarano prhnila, a nisem videla njenega odziva, saj sem hodila stran.
Domov sem se vrnila še pred tri ponoči. Bilo je temno in spominjalo me je *i*nanj*i*. Poskušala sem biti najbolj tiha, kar sem bila lahko, ko sem si sezula čevlje in slekla jakno. Še vedno mi je po glavi skakal trenutek, ko se mi je zazdelo, da Grace ve, kje je Madeline. *i*Upajmo, da se motim,*i* je rekla. Kaj bi bilo lahko tako slabo? In, zakaj Madeline?
Začela sem razmišljati, kako vse razložiti mami. Morda vse, razen *i*njega*i* in današnje ugrabitve. Tako bi bilo najbolje. Najmanj bi jo skrbelo. A vseeno… mama je imela pravico vedeti vse. Celotno zgodbo. Morda bo celo imela odgovore. Upala sem, da bo razumela. Razumela, da sem si usodo že zapečatila. Zdaj me *i*on*i* vidi in ni poti nazaj. Zdaj grem lahko le še naprej in pridem do dna teh skrivnosti, morda najdem rešitev. Rešitev za temne skrivnosti družine Graves. Zase. Za Liv, ki sem jo tako sebično vpletla v to. Za Madeline. Zalila me je krivda in poskušala sem razmišljati o čem drugem.
Tik preden sem legla v posteljo, me je zagrabil kašelj. V ustih sem začutila okus po krvi in hitro stekla v kopalnico. V lijak sem izkašljala kri. Nisem hotela razmišljati o tem, koliko krvi sem izgubila v zadnjih dnevih. In, kako slabo je to morali biti za moja pluča. Z lijaka sem splaknila kri in se dvignila. Pred očmi sem dobila preblisk krvavega napisa *i*Hočeš še?*i*, od tiste noči, ko me je prvič napadel. Zavzdihnila sem in se vrnila v sobo.
*i*Nikoli srečnejša, da imam posteljo,*i* sem pomislila, ko sem se oblečena v udobno pižamo vrgla na posteljo. Zakopala sem obraz v blazino in vdihnila njen vonj. Skoraj v trenutku sem zaspala.
*
Danes nisem hotela vstati. Nisem hotela v šolo. Nisem hotela videti nesramnih obrazov Jacka in Davida. Niti Liv nisem hotela videti. Danes sem hotela videti Madeline. Pogrešala sem jo, čeprav se res že dolgo nisva videli v živo. Hotela sem jo nazaj. No, na žalost nisem videla nobenega utrinka ali kake podobne čenče o sreči, zato je moja prijateljica ostala ujeta v… no, karkoli je že bil ta gozd. Zjutraj nisem prišla daleč, ko me je Liv ujela. Mirna, predrzna, neberljiva, tako kot vedno. Ustavila me je na potu v učilnico.
»Hej.« Ko se je njena roka dotaknila moje rame, sem se ustavila. Obrnila sem se.
»Hej,« sem nerazločno zamrmrala.
»Žal mi je za včeraj. Nisem razmišljala.« Ugriznila se je v ustnico in v tistem trenutku sem dojela, da se počuti krivo.
»Nah, v redu je.« Strmela sem v njene čevlje. Črne all-starke. Ne vem, zakaj sem se skoraj nasmehnila. »Nisi vedela. Tudi meni je žal. Saj veš… da sem te vpletla.« Pogled sem usmerila v spodnji del svoje garderobne omarice. Postalo je nerodno.
»Ja.« Z Liv sva nekaj časa le strmeli druga v drugo, potem pa si je Liv odvihala rokav in pogledala na uro.
»Moram iti.«
»Uh, ja, pojdi,« sem rekla. Liv je nerodno pokimala in stopila mimo mene. Izginila je po hodniku, jaz pa sem samo strmela in se spraševala, kaj je bilo to.
»Zakaj si lagala?« ustavila me je in poskušala ujeti moj pogled. Usmerila sem ga v tla.
»Liv nočem govoriti o tem,« sem rekla. Začela sem hoditi, a me je takoj dohitela.
»Nočeš povedati meni, si pa povedala Abigail. Ki te mimogrede hoče ubiti,« je rekla.
»Ni tako enostavno,« sem zamrmrala. »In zakaj sploh hočeš vedeti?«
Liv je molčala. »Ker me skrbi.«
»No, ni te treba,« se rekla in zavila s ceste na bližnjico do naše hiše. Liv se je ustavila.
»Hej! Kam greš?«
»Bližnjica,« sem zaklicala nazaj. Liv je razočarano prhnila, a nisem videla njenega odziva, saj sem hodila stran.
Domov sem se vrnila še pred tri ponoči. Bilo je temno in spominjalo me je *i*nanj*i*. Poskušala sem biti najbolj tiha, kar sem bila lahko, ko sem si sezula čevlje in slekla jakno. Še vedno mi je po glavi skakal trenutek, ko se mi je zazdelo, da Grace ve, kje je Madeline. *i*Upajmo, da se motim,*i* je rekla. Kaj bi bilo lahko tako slabo? In, zakaj Madeline?
Začela sem razmišljati, kako vse razložiti mami. Morda vse, razen *i*njega*i* in današnje ugrabitve. Tako bi bilo najbolje. Najmanj bi jo skrbelo. A vseeno… mama je imela pravico vedeti vse. Celotno zgodbo. Morda bo celo imela odgovore. Upala sem, da bo razumela. Razumela, da sem si usodo že zapečatila. Zdaj me *i*on*i* vidi in ni poti nazaj. Zdaj grem lahko le še naprej in pridem do dna teh skrivnosti, morda najdem rešitev. Rešitev za temne skrivnosti družine Graves. Zase. Za Liv, ki sem jo tako sebično vpletla v to. Za Madeline. Zalila me je krivda in poskušala sem razmišljati o čem drugem.
Tik preden sem legla v posteljo, me je zagrabil kašelj. V ustih sem začutila okus po krvi in hitro stekla v kopalnico. V lijak sem izkašljala kri. Nisem hotela razmišljati o tem, koliko krvi sem izgubila v zadnjih dnevih. In, kako slabo je to morali biti za moja pluča. Z lijaka sem splaknila kri in se dvignila. Pred očmi sem dobila preblisk krvavega napisa *i*Hočeš še?*i*, od tiste noči, ko me je prvič napadel. Zavzdihnila sem in se vrnila v sobo.
*i*Nikoli srečnejša, da imam posteljo,*i* sem pomislila, ko sem se oblečena v udobno pižamo vrgla na posteljo. Zakopala sem obraz v blazino in vdihnila njen vonj. Skoraj v trenutku sem zaspala.
*
Danes nisem hotela vstati. Nisem hotela v šolo. Nisem hotela videti nesramnih obrazov Jacka in Davida. Niti Liv nisem hotela videti. Danes sem hotela videti Madeline. Pogrešala sem jo, čeprav se res že dolgo nisva videli v živo. Hotela sem jo nazaj. No, na žalost nisem videla nobenega utrinka ali kake podobne čenče o sreči, zato je moja prijateljica ostala ujeta v… no, karkoli je že bil ta gozd. Zjutraj nisem prišla daleč, ko me je Liv ujela. Mirna, predrzna, neberljiva, tako kot vedno. Ustavila me je na potu v učilnico.
»Hej.« Ko se je njena roka dotaknila moje rame, sem se ustavila. Obrnila sem se.
»Hej,« sem nerazločno zamrmrala.
»Žal mi je za včeraj. Nisem razmišljala.« Ugriznila se je v ustnico in v tistem trenutku sem dojela, da se počuti krivo.
»Nah, v redu je.« Strmela sem v njene čevlje. Črne all-starke. Ne vem, zakaj sem se skoraj nasmehnila. »Nisi vedela. Tudi meni je žal. Saj veš… da sem te vpletla.« Pogled sem usmerila v spodnji del svoje garderobne omarice. Postalo je nerodno.
»Ja.« Z Liv sva nekaj časa le strmeli druga v drugo, potem pa si je Liv odvihala rokav in pogledala na uro.
»Moram iti.«
»Uh, ja, pojdi,« sem rekla. Liv je nerodno pokimala in stopila mimo mene. Izginila je po hodniku, jaz pa sem samo strmela in se spraševala, kaj je bilo to.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
'Kaj bi bilo lahko tako slabo? In, zakaj Madeline?' To tud mene zanima.
Pa upam, da bo Liv enkrat povedala Avi o Mattu. Pa ja, Ava mora mami povedat o tem, me prav zanima njena reakcija
Pa upam, da bo Liv enkrat povedala Avi o Mattu. Pa ja, Ava mora mami povedat o tem, me prav zanima njena reakcija
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Se strinjam Sws. Mene zanimajo odgovori. Super zgodba
1
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Pisalnica