hej<33
veste, kaj? ne da se mi čakat. dons dobite.
ja, tole je ta del o katerem sem vam govorila... anyways, zravn lahk tole poslušate, k sm poslušala k sm pisala pa še pol sm brobala zravn brat in se lepo izide: https://www.youtube.com/watch?v=873Z0pgOtsc.
iskerno mi je žal vsem ljudem, ka boste prebral ta del.

:warning:*b*OPOZORILO::warning: del vsebuje fizično naslije, nasilje v družini in uporabo alkohola*b*:warning:

no, zej vesle, zakaj mi je žal.

----------------------------------------------


𝑳𝒊𝒗

Liv je sedela na kavču, z nogami privitimi k sebi, in kadila cigareto. Dim je izdihovala skozi odprto okno in prazno strmela ven. Z nohtom je cufala rob strganine na kavbojkah.
*i*Izvedeli bodo,*i* je pomislila. *i*Našli ga bodo in ga ubili.*i* V stanovanje je zapihal hladen vetrič in Liv se je še bolj zavila v jopico. Zaslišala je odpiranje in zapiranje vrat, nato pa korake. Skočila je pokonci in zaprla okno. Nekje v ozadju je začutila prežanje strahu. Prepoznala je korake.
*i*Oče,*i* je pomislila. *i*Kako je doma tako zgodaj?*i* Liv je pogoltnila. Zaslišala je odpiranje hladilnika in žvenketanje steklenic. In nato odpiranje.

»Liv?! Matt?!« je zaslišala njegov raskav glas. Njegovi koraki proti sobi so bili majajoči.
*i*Pijan je,*i* je prešinilo Liv in postalo ji je slabo. Nikoli se ji ni bilo treba soočiti z očetom sama, vedno je bil tam Matt. No, zdaj ga ni bilo.

Liv je s police pobrala nož, če bi slučajno kaj poskusil, in se namestila v posteljo. Z roko si je živčno šla skozi fru-fru. Liv se je zdelo, da je minilo sto let, ko so se vrata sunkovito odprla. V sobo je posvetlila luč, na srdi pa je stala visoka postava njenega očeta. Njegov obraz je bil rahlo rdeč in že od daleč je zaudarjal po alkoholu. Liv je ugasnila cigareto.
»Hej, oče,« je pozdravila in poskušala zveneti normalno. Vedela je, da bi, če bi videl, da jo je strah, postal jezen.

Najprej se sploh ni odzival, samo srepel je vanjo. Potem je začel njegov pogled preiskovati sobo.
»Kje je Matt?« je nejevoljno vprašal, kot bi mu bilo v nadlego govoriti z Liv.
»Ne vem, mogoče kmalu pride nazaj. Kaj pa počneš tako zgodaj-«
»Ni pomembno.« Njegov pogled je nenadoma postal lačen. Ko je Liv dojela, kam je tako strmel, je zapela zadrgo jopice. Zajel jo je dreget. Zakaj je oblekla samo majico z naramnicami?

Nelagodno se je prestavila. »Pusti me,« je počasi rekla, a je vedela, da ni slišal. Bil je pijan in ni mu bilo mar. Liv se je še vedno spomnila tistega trenutka, ko se je prvič prosto, brez ovir dotikal njenega telesa. Tistega dneva se je znebil mame, prisilil jo je, da je podpisala ločitvene papirje, in odšla je. Od takrat je bilo Livino življenje pekel. Preden je Matt pred dvema letoma postal vampir, je bilo grozno, potem pa ji končno ni več mogel početi tega. Še vedno je moral Matt prenesti nekaj udarcev, za kar se je Liv počutila krivo, a je očeta vedno pregnal. Skorajda niso več govorili.

Zdaj pa se je ta nočna mora vrnila. Nikogar ni bilo, da bi jo branil. Ampak zdaj vsaj ni bila stara dvanajst let.
A oče se je nasmehnil. »Pridi sem, všeč ti bo. In prepričan sem, da si dobra, ljubica.«
Ob njegovih besedah je šlo Liv na bruhanje. Medtem ko ji je počel take stvari, ji je pogosto govoril take stvari, a se je vseeno vsaka celica v Livinem telesu zgražala. Naredila je nekaj korakov levo. Začel se ji je bližati.

Ne, ne bo. Ne bo se pustila. Ni bila več majhna šibka punčka. Zmogla je več kot to.

Njen oče se ji je dovolj približal, da je imela dovolj prostora, da bi stekla mimo njega ven. Nikoli ni bila posebej iznajdljiva, zato je le stekla mimo in upala, da bo imela srečo. Uspelo ji je priti celo mimo vrat. Bil je pijan, a mu jo je nekako uspelo zgrabiti za kapuco in Liv je vzelo sapo. Pribil jo je na steno. Strmela je v njegove temne oči.
»Pri miru bodi, ljubka, pa bo hitro,« je rekel. Z nožem ga je poskusila porezati po roki, a jo je zgrabil za zapestje in ji ga potegnil iz rok.
»Ne, ne.« Zahihital se je sam sebi. Njegove oči so bile rahlo steklene. Liv je začel grabiti obup. Njen oče je zgrabil zadrgo njene jopice in začel odpenjati. Liv so se osolzile oči. Spet je bila v nočni mori. Nemočna, sama.
»Prosim…« je izdavila, ko je zgrabil rob njene majice z naramnicami. Nenadoma ga je nekaj odtrgalo od nje. Padla je naprej. Od šoka se je sesedla na tla. Oče je treščil v mizo. Za njim je stal Matt, njegove oči so bile velike in prestrašene. Oče se je obrnil, v rokah je imel steklenico.
»Spelji se, kreten!« Zamahnil je proti Mattu, a se je ta v milisekundi premaknil za njim in mu steklenico potegnil iz rok. Oče se je obrnil, a ga je Matt po tilniku udaril s steklenico. Liv je zagledala kri in oče je ležal na tleh, nezavesten.

Liv je hlipala in se ovila v jopico. Matt je planil k njej, sedel je nasproti nje. Njegove oči so bile še vedno polne strahu in zgroženosti.
»Poskusil te je…« Matt je z rokami objel njen obraz. Liv je še bolj zajokala.
»Matt, Matt, poskusil je..« Solze so lile iz njenih oči in ni zmogla ujeti diha. Matt jo je objel in jokala je v njegovo ramo.
»Liv,« je nežno izrekel njeno ime.

»Poskrbel bom, da te ne bo več ranil.« V njegovem glasu je bil bes, ki ga Liv še nikoli ni slišala. »Obljubim.«

---------------------
zdej vemo, kaj je z očetam