»Ava! Ava vstani!«
Zastokala sem in se prevalila na hrbet. »Že grem!« Podrgnila sem se po licu in zavzdihnila. Ponoči sem se ves čas zbujala zaradi nove nočne more, pri čemer sem dobila še manj spanca kot zadnjič. Zdaj sem se dvignila in vstala iz postelje. Nekako sem se spravila v kopalnico in se preoblekla. Zaspano sem stekla po stopnicah v jedilnico. Mama je pekla palačinke. Ko se je zavedala, da sem tu, se je obrnila in prišla k meni.
»Hej, ljubica. Danes si dlje spala. Je vse v redu? Si se naspala?« Zaskrbljeno je pregledovala moj obraz. »Umazana očala imaš.« Snela mi jih je in jih očistila.
»Mama, vse je dobro,« sem jo odrinila. »Lahko zdaj palačinke?«
Mama se je nasmehnila. »Seveda, ljubica.« Pokazala je na mizo, katere noge so se že šibile pod količino hrane na njej. Ko sem zagledala malinovo marmelado, mi je postalo slabo, saj sem se spomnila krvavega trupla srne, ki sta ga pred dvema dnevoma dva v črno oblečena moška vrgla v tisti bel kombi. Takrat je bil petek, zdaj že nedelja, pa moje misli še vedno niso pozabile dogodka. Ko me je tisto popoldne Blake peljal domov, sem mu skoraj omedlela. Strah, ki sem ga občutila, ko je tista vejica pod mojo nogo počila…. Hotela sem pozabiti to.

Leon in Max sta že sedela za mizo. Mogoče sem pozabila povedati, da sta bila dvojčka. Za druge neločljiva, a jaz sem ju vedno prepoznala.
Max je tokrat igral igrice na telefonu, Leon pa mu je telefon skušal potegniti iz rok. Za dvojčke se mi je zdelo precej značilno, da se stalno ravsajo, zato se nisem zmenila zanju.
»Ta teden boste ostali pri babici,« je naznanila moja mama, ko je dvojčkoma nalagala palačinke. Fanta sta se nad zamislijo zdela navdušena.
»Zakaj pa?« sem vprašala. Mama je zavzdihnila.
»V neko drugo bolnišnico moram nadomeščati, zato bom ta teden ostala pri teti Agathi, oče pa ima šolo v naravi s svojim razredom.«
Zdelo se mi je, da *i*»oh, kako lepo«*i* ne bi pomagalo mamini situaciji, zato sem le pokimala in jedla naprej.

*

»Ljubica, greš lahko na podstrešje po nahrbtnike za oblačila?« me je prosila mama.
»Mhm,« sem zamrmrala. Stekla sem po hodniku in zgrabila palico s kavljem. Z njo sem odprla loputo podstrešja in dol so se spustila stopnice.

Vedno se mi je zdelo, da je podstrešje najbolj strašen del naše hiše. Vse je bilo zaprašeno, polno pajčevin in bilo je temno. Potem pa smo nekaj let nazaj namestili luči, ki se samodejno prižgejo ko vstopiš, in vsa strašljivost je izginila. Mama je tudi pospravila, zato je dajalo bolj miren občutek, ko si prišel gor.

Luč se tokrat ni prižgala. Pomislila sem, da je gotovo treba zamenjati žarnice, in prižgala svetilko na telefonu. Nesrečno sem se zaletela v omaro. Ugotovila sem, da je bila to omara s starimi stvarmi, ki jih nismo želeli vreči stran, a jih nismo uporabljali. Iz čiste radovednosti sem pokukala vanjo. Šele zdaj sem se spomnila, da sploh nikoli nisem pogledala sem. Tudi zdaj v resnici ni bilo nobenega posebnega predmeta. Privlačila me je le navadna črna škatla. Zato sem jo potegnila s police. Ko sem z nje pihnila prah, sem kihnila, ker je poletel naravnost v moj nos. Previdno sem dvignila pokrov.

Zagledala sem kup pisem, amulet, majhen obrabljen zveščič, večjo knjigo in pod pismi…. Slike. Odmaknila sem pisma in izvlekla slike. Na vseh je bil… moj oče. Vedela sem, da je bil on. V trenutku ko sem zagledala njegov obraz, sem vedela, da je on. Nihče drug ni mogel biti. Vsako sliko posebej sem pogledala, dokler, da nisem naletela na sliko družine. *i*Moje*i* družine. Bili smo moj oče, mama, jaz in… še eno dekle. Zdelo se je veliko starejše od mene.

»Kaj za…?« Z dna škatle sem potegnila amulet. Prav nič posebnega ni bil. Odložila sem ga na tla in izvlekla zveščič. Polistala sem. Zagledala sem datum in pod njim…. Bil je dnevnik. Iz škatle sem potegnila še knjigo. Očitno je bil album, saj je bil poln slik, a oseb na njih nisem poznala. Knjigo sem zaprla in pri tem sprožila nevihto prahu. Iz škatle sem potegnila pisma. Bila so točno tri. Od očeta. Prvo je bilo naslovljeno na mami, ampak… to ni moglo biti mogoče. Leto, ko je oče to pismo poslal je bilo pred dvema letoma. Ampak oče naj bi umrl deset let nazaj. Tako so mi povedali. Pogledala sem drugo pismo, ki prav tako ni imelo smisla, a je bil datum pred enajstimi leti. Naslovljen je bil na… nekoga z imenom *i*Abigail Graves*i*. Ampak tod okrog ni bilo nobenih drugih Gravesovih in pismo je bilo naslovljeno k nam. Nič od tega ni imelo smisla. Ali pa… Dekle, ki je stalo zraven mene na tisti sliki. Morda je bila to Abigail Graves. Ampak kdo je bila? Zakaj jaz nisem vedela nič o tem? Je bila to očetova nečakinja? O njegovi družini nisem vedela ničesar, zato me ne bi presenetilo.
Moji prsti so tresoče segli po tretjem pismu. *i*Ava Graves.*i* Bilo je zame…. Pismo *i*zame*i*. V očeh so me zbodle solze, ko sem začela razmišljati o očetu. Spet sem ga na smrt pogrešala. Opogumila sem se in moji prsti so tresoče odprli kuverto.