Tako, moje sanje so tu. Odločitev življenja. Listek se uresničuje, ampak vse je nekam napeto in nerodno, za kaj tako čarobnega. Vsaka izmed besed iz listka se mi je začela vtisovati v misli:
HEJ ALICE,
KAKO KEJ? A MI DAŠ EN POLJUB? VEM, DA SE TO FUL ČUDN SLIŠ, AMPK RES SI ŽELIM.
LP
GAJČI
Prav čudno se mi je zdelo, sploh pa ta podpis na koncu: Gajči. Nikoli ga še nisem slišala. Res je vse čudno. Edina stvar, ki jo upam je, da niso bile tudi te besede zlagane. Res imam dovolj teh spletk. To je res edina stvar, ki si jo želim.
"Greva?" me je vprašal. Torej le niso bile vse besede zlagane. "Dogaja se," je v meni kričal mali jaz. Res sem si mislila, da naj bi bil prvi poljub nekaj tako zelo romantičnega, prijetnega in zabavnega. A v bistvu ni bilo nič posebnega. Mislila sem, da ima Gaj malo več gentelmena v sebi. Vse se je zgodilo tako na hitro. Samo bežen dotik z ustnicami. A že to, da sem se tako približala Gaju in očitno sem mu celo všeč. To je ogromen dosežek! Ko je bilo vsega konec, so se mi vsi dogodki in vsak trenutek, ki sem ga preživela z Gajem odvrteli pred očmi. Res hudo! Kaj boste pa zdaj! Nihče več mi ne more vzeti Gaja. Kako so že rekli stari misleci:
dejanja so močnejša od besed.
In mislim, da se vsi strinjamo, da poljuba ne moreš kar tako vzeti nazaj.
"In kaj zdej?" sem vprašala ljubezen mojega življenja.
"Kaj pa naj bi?" se mi je nasmehnil. "Vrniva se v razred." Vauuuuuuu!!!!! Uporabil je dvojino: midva. Torej obstajava midva? To pa je napredek od tega, da ga zafrkavajo zaradi mene. Zdaj živim svoje sanje! Eden ob drugem sva se vrnila v razred. Odmaširala sva direktno do fantov, njegovih frendov. Zakaj pa zdej do njih? A bova uradno skup?
"No?" so vsi fantje z velikimi očmi zrli v Gaja.
"Luke, 20 evrov na mizo," je na zijanje odreagiral Gaj. Kaj so pa zdej stavili? Kot, da nimajo pametnejšega dela. Ves čas samo nekaj stavijo.
"Dejansko je nasedla," je zazijal Luke. "Zdej si si pa res zaslužiš keš, ko si se pa mogel s to naivno piflarko kuševat." Piflarko? Spet sem padla na bolne finte. Le kaj sem si pa mislila, ko sem mu verjela. Brigalo me je tudi, če še ni konec pouka. Stekla sem skozi vrata.
Za sabo sem zaslišala Gajev obupan glas: "Alice, počakaj. Nisem mislil tako. Daj vrni se!"
Brigale so me vse besede, ki jih je izrekel Gajev čudovit glas. Prevaral me je! Vsa ljubezen, ki sem mislila, da mi jo vrača, je bila zlagana. Zarinil mi je nož v hrbet in mi zlomil srce. Vsa objokana sem stekla domov. Hitro sem odklenila hišna vrata in se zaklenila v svojo sobo. Solze so mi lile čez lica. Kakšna naivna trapa sem. Res sem mislila, da se mi lahko končno nasmehne sreča. Kako sem neumna!
_______________________________________________________________________________________________
Hej,
v prejšnjih dveh delih sem pozabila napisati tole spodaj. :stuck_out_tongue_winking_eye:No, zdej je spet tuki. Nej vam še povem, da so zadnji trije deli (3., 4., 5.) iz moje domišlije. Prva dva pa sta popolnoma resnična.
lp:hugging::hand_splayed::wave:
#marelca710