14. DECEMBER
"Lagala si mi, Isabella," kar naenkrat zamenja temo John.
"K-kaj?" zmedeno vprašam.
"Se spomniš tistega poljuba, za katerega si govorila, da je govorica?" z globokim in jeznim glasom začne razlagati John. "Ni bila govorica, kot si mi povedala. Res si se poljubila in se mi zlagala!"
"Nimaš dokaza, John," je edina pametna stvar, ki se je spomnim.
"Res?" John vzame svoj telefon iz sosednjega stola in pokaže sliko mene z jezikom v ustih tiste zgage. "Kaj pa to?"
"John, jaz ... žal mi je. Nisem ga hotela poljubiti. Sovražim ga in ..."
"Ne gre za to, da si ga poljubila." Kaj? Za kaj pa gre potem? "Lagala si mi, Isabella, in ne poskušaj tega zanikati. Mislil sem, da imava odprt odnos, da si zaupava, da si govoriva resnico."
"Nisem hotela, da boš jezen name, John."
"Res? No, zdaj sem še bolj, ko sem videl, da si mi lagala!" odvrne, medtem ko vstane skupaj z mano od mize, in na široko odpre svoje modre oči, da se nekoliko prestrašim. "Veš, zdaj se sprašujem, kaj sploh je smisel najinega odnosa."
"O čem govoriš?" previdno vprašam.
"Lažeš mi in tudi varaš!"
"John, tole zadnje si narobe razumel. *i*On*i* je hotel poljubiti mene in jaz nisem ..."
"Utihni," me prekine. Od šoka se popraskam po svojem rjavem čopu in se nekoliko umaknem.
"Kaj si mi rekel?"
"Konec je. Nima se smisla truditi," zdaj bolj umirjeno pove John in si obleče svoj plašč.
"Ne! Prosim, pusti mi do besede!" ga poskušam ustaviti in ga panično primem za rokav. To preprosto ne more biti res. Ne, ne more biti.
"Razočarala si me, Isabella. Resnično sem mislil, da si tista prava, a očitno nisem imel prav, kajne? Zdaj pa spusti moj plašč," še pove, nato pa enostavno oddide.
Zatem začutim solze v očeh. Zleknem se na kavč in glavo trdo zarinem v vzglavnik. Ko po pol ure vstanem, je ta poln mojih solz.
In zdaj, ko bom nehala pisati v dnevnik, bom ugasnila sveče na mizi. Vseeno mi je, če sem v temi. Morda ta najbolj izraža mojo nepopisno bolečino, ki trenutno vlada v meni.