15. JANUAR (ZELO POZNEJE)
Če bi me vprašali, kje sem, bi vam na misel prišla bolnica? Ker ravnokar čepim v njej in gledam proti njenim belim stenam, ki delujejo kar strašljivo ponoči. In kaj delam tu? Odgovora ne vem. Vendar je verjetno najboljše, da vam povem, kaj se je zgodilo pred tem, ko sem se znašla tu. No, vsaj tisto, kar se spomnim.
Bila sem v Starbucksu skupaj z Johnom in v meni je vladala prava živčna vojna. Spraševala sem, kaj neki me je povabil sem. Povedal mi je sicer, da se mora pogovoriti, a o čem le? Morda o ... naju?
"Kako so tvoja predavanja?" nedolžno vpraša John.
"V redu so," odvrnem in vzamem v roko svojo skodelico, takoj ko John že odpre usta. "Ne odgovori me. Nočem slišati zgodovinske lekcije o kakšni Troji ali atenski demokraciji, prav?"
"Zdaj nimam več Grkov, temveč Rimljanov," me popravi.
"No, potem pa njih," odvrnem in nazaj odložim kavo. "Niso bili precej kruti? Mislim, tisto s Cezarjem in gladiatorji."
"Da," se zamisli John. "Vendar tu včasih ni bilo toliko mar za krutost, kajne?"
Oba se zdrzneva, saj je John omenjal še čas, ko sva bila par. To pa je do zdaj povsod veljalo za nekakšno tabu temo. Vendar John je takrat naredil ravno nasprotno — nadaljeval je s to temo.
"Isabella," je spregovoril z odločnim, a hkrati s prestrašenim glasom, kot da bi se malenkost bal svojih besed. "To, da sem te pustil, je bila napaka. Pozanimal sem se o tistem poljubu in res si mi govorila resnico. Pa ne samo zaradi tega — ne bi te smel pustiti, če sem te v resnici še kar imel zelo rad. In še vedno te ljubim."
Bila sem hipnotizirana. Pozabila sem, kje sem, kdo stoji blizu mene, kaj se dogaja okoli, zakaj sem sploh tukaj. V tem trenutku je zame obstajal le John in besede, ki jih je pravkar izgovoril. Nič — res nič — drugega ni bilo pomembno.
John je med mojo hipnozo kot vsi ostali vstal. Že se je pripravljal, da hitro sestopi z drugimi kričečimi, ko me je začudeno zagledal.
"Kaj delaš?" je glasno vprašal, da je lahko preglasil histerične glasove, in me zaskrbljeno pogledal s svojimi kristalno jasnimi očmi. Nisem mu odgovorila, saj sem se sami sebi zdela, kot da delam vse prav. Niti sanjalo se mi ne, kaj se dogaja, da vsi tako paničirajo. Kar mi je povedal prej, me je čisto zameglilo. "Ogenj je za tabo!"
Hipnoza se je s tem ustavila in zopet sem se znašla v realnosti. Prav tako sem vstala in se obrnila. Ognjeni zublji so se sunkovito hitro premikali po sosednji mizi. Ogenj mi je vedno predstavljal nekakšno bliskovito nevarnost, in sicer zaradi žive rdeče barve, ki ni zgledala nič kaj prijazna. Zato sem verjetno obstala kot kip na mestu in le s široko razprtimi očmi gledala, kako se plameni mirno, a hkrati rahločutno približujejo mojemu telesu.
Od takrat naprej se ne spomnim ničesar več.